mv5bzju0mmiwzgytyjllyy00ota2lwfmztatzdq0zwe0ywvjztazxkeyxkfqcgdeqxvynjg3mdmxnzu-_v1_sx1777_cr001777745_al_

Cats (2019)

Ob napovedi, da se pripravlja filmska adaptacija znamenitega gledališkega muzikala Cats, so se mnogi upravičeno vprašali, če to sploh potrebujemo. Glasbeno plesna predstava, ki je zaživela na Broawayu in v kateri so igralci oblečeni v mačje kostume, morebiti prepričljivo deluje na odrskih deskah, vendar pa toliko težje zaživi v drugih medijih kot je npr. igrani film. Pogojno uspešen bi lahko bil v animirani obliki, vsekakor pa ne v popolnoma igrani različici. Pričujoči film je sicer režiral Tom Hooper, ki je v preteklosti prepričal z odličnimi biografskimi dramami (Damned United, The King’s Speech), pot pa ga je zanesla tudi na področje muzikalov, ko je leta 2012 posnel ambiciozno, vendar mlačno zgodovinsko dramo Les Miserables. Že pri tem filmu je bilo precej očitno, da se Hooper kot režiser muzikalov ne znajde najbolje, to pa je še bolj izrazito pri najnovejšem skropucalu Cats.

Danny Collins, Naoimh Morgan, and Francesca Hayward in Cats (2019)

Ne ovinkarimo; Cats je tisto, kar označimo za veličastno polomijo. Je eden najslabših filmov letošnjega leta. Še več; je eden najslabših filmov zadnjih dveh desetletij. Je nenamerno groteskna, dolgočasna, grda, razvlečena, z neprijetnim seksualnim nabojem napolnjena in teatralno odigrana zmeda od filma. Ustavimo se že pri samemu videzu mačk, ki je – milo rečeno – katastrofalen; vse izgledajo, kot da bi nekdo iz kartona izrezal podobo mačke in ji na čelo prilepil obraz znanega filmskega igralca.

Ta tehnična polomija je tako izrazita, da se gledalci nikoli ne bodo uspeli docela vživeti v dogajanje, saj jih bo neprestanoma odvračala bizarna podoba nastopajočih. A tisto, kar najbolj bode v oči (in živce), pa je neprijetna seksualna energija, ki vlada skozi celoten film; zdi se, kot da je nekdo iz ekipe menil, da so mačji repi strašansko seksi in zato ne preseneča, da samo v prvih desetih minutah filma vidimo večkratno uporabo mačjega repa kot simbola falusa. Če gre za namerno provokacijo ali ne, ne vem in tudi nočem vedeti.

Ena od odlik vsakega dobrega muzikala je tudi ta, da postreže z atraktivno vizualno podobo in plesnimi / glasbenimi točkami, ki na veliko plato pričarajo potrebni spektakel in razkošnost sveta, v katerem se nahajamo. Cats pogrne tudi na tem nivoju; film se namreč večino časa odvija na nerazumljivo umazanih, temačnih in grdih lokacijah, ki ne bi mogle izgledati bolj pusto in dolgočasno. Ne pomaga niti to, da film nima popolnoma nobene zgodbe; mačji igralci nedoživeto pojejo, se zvijajo in premikajo iz ene dolgočasne lokacije do druge in… to je to. Tudi najbolj potrpežljivi gledalci bodo po slabe pol ure prenehali iskati smisel fima, ker tega preprosto ni. Še najbolj žalostno pa je to, da film trati talent bogatega igralskega ansambla (Judi Dench, Ian McKellen, Idris Elba, Jennifer Hudson), ki bi se lahko znašel v mnogo boljše filmu. Še več; vsak, še tako slab film, bi bil boljši od tega.

Nekateri boste rekli, da se čar filma Cats skriva v tem, da s svojim bizarnim konceptom, patetično igro in čudaškimi idejami deluje kot nekaj, kar je tako zanič, da je že dobro. To sicer drži vsaj za prvih petnajst minut, kasneje pa smo gledalci priča zlajani šali, ki je že zdavnaj prenahala biti smešna. Hooper je zdaj že drugič dokazal, da mu muzikali ne ležijo, zato srčno upamo, da se bo v prihodnje lotil projektov, ki mu bodo povrnili nekaj stare slave, ne pa ga postavili za vlogo tarče množičnega posmeha tako kritikov kot občinstva.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *