05beb0cb7f121738f7be38bbf38a5bdb

Prey (2019)

Prvi znak za preplah pri filmu Prey (2019) je njegov režiser Franck Khalfoun (P2, Wrong Turn at Tahoe, Maniac, i-Lived in Amityville: The Awakening), drugi je pogled na listo scenaristov, kjer je poleg že imenovanega še na področju televizijskih serij bolje poznani David Coggeshall (The Haunting in Connecticut 2: Ghosts of Georgia), tretji pa je igralska zasedba, kjer Logan Miller mizerno spodleti kot glavni heroj v tem kvazi pustolovsko nadnaravnem trilerjem, ki ni ne grozen ne smiseln.

Toby (Logan Miller) mora preživeti na osamljenem otoku, ki mu je za bivanje s samim sabo dodeljen v zadnjem koraku programa za premagovanje travmatičnih izkušenj mladostnikov, toda v divjini ne prebiva le njegova načeta vest, temveč tudi zlovešča starodavna sila. V nekaj dneh ne spozna le samega sebe, temveč ugotovi, ali je sposoben priti z otoka živ.

S produkcijsko hišo Blumhouse Productions in izredno lepo kinematografijo Erica Robbinsa (The Sacrament) na svoji strani je vedno obstajalo majhno upanje, da film vendarle dostavi ogleda vredno strašenje na skrivnostnem otoku ali vsaj spodoben mentalni odklop, ampak promocijski plakat ostaja še najbolj strašen del celotne produkcije. V 85 minutah trajanja si film res ne vzame veliko časa za gradnjo karakterja kateregakoli izmed likov, ki so le obrisi oseb. Nakazani ljudje z eno dimenzijo in v nemogočo situacijo na hitro postavljeni prazni človeški zabojniki. Da se le lahko prične pobijanje.

Kristine Froseth in Prey (2019)

Ampak niti tega ni. Mogoče za vzorec. V nekaj minutah smo skupaj z glavnim junakomo katerem vemo izredno malo – edino to, da je na povsem naključen, a grozovit način izgubil očeta – postavljeni na bojda zapuščeni otokZakaj je bivanje na otoku za vsakega posameznika znotraj programa pomembno, sicer ni jasno, ampak scenaristi so očitno potrebovali razlog, da se znajdejo tam. In ker gre za pustolovsko grozljivko, mora nekaj strašiti. Kajne? Ko bi vsaj.

Terorja je malo, še manj logike, še najmanj pa osebne rasti, celjenja psiholoških brazgotin ter premagovanja travme, ki je Tobyja izgubljenega in uničenega pripeljala na otok sredi ničesar. Režiserki prijemi, ki so jih tisti za kamero poskušali uporabiti za dosego tega predvidljivega in roko na srce edinega logičnega poteka zgodbe, so patetično slabi. Če so želeli prikazati, kako prej razvajeni in najstniško muhasti Toby (zaradi česar je posledično umrl tudi njegov oče, vsaj tako lenobno sta se namreč karakterizacije lotila pisca scenarija) skozi boj za preživetje naredi moža iz sebe, se spravi v akcijo in spozna meje svoje volje ter končno zaneti notranji ogenj, jim je spodletelo.

Prey (2019)

Film nima veliko za povedati, pa čeprav se na vse pretege trudi preseči žanrsko oznako ‘haunted island horror’. Na koncu je zgolj to v slabi formi. Ne pokaže nove pošasti, ki bi krajšala človekov spanec, ampak kvečjemu uspava. Zla entiteta s slabo background zgodbo. In heroj, ki to ni. Le osnovna ideja o smrtonosnem raju sredi Malezijskega otočja.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *