Alfred Hitchcock Presents (CBS) TV series
1955 - 1962
Shown: Alfred Hitchcock

Alfred Hitchcock: Pet filmov slavnega režiserja

Ko bodo v prihajajočih erah človeške zgodovine izvedli analizo dvajsetega stoletja, sploh stvari z dolgoročnimi vplivi, bo Alfred Hitchcock zagotovo (znova) spoznan za eno izmed ključnih komponent. Kajti gre za ime, ki je poleg popularne kulture zaznamovalo še cel kup drugih področij.

A namen tokratne lestvice ni izvedba študije o razsežnostih režiserjevih vplivov, saj gre za področje, ki ponuja toliko možnosti, kot je raziskovalcev samih. Zato se bomo v prihajajočih povedih raje usmerili na obdobje Alfredovega delovanja, v katerem so nastala nekatera od njegovih glavnih del; na obdobje med letoma 1960 in 1969.

Psycho (1960)

Image result for Psycho (1960)

V verjetno enem najboljših režiserjevih filmov lahko spremljamo zgodbo tajnice Marion Crane (Janet Leigh), ki v družbi svojega ljubimca Sama Loomisa (John Gavin) sanjari o poroki in skupnem življenju, ki jima ju onemogočajo dolgovi. Stvari se kmalu začno obračati na bolje, ko Marion na delu stranka z namenom, da bi jih slednja odnesla na banko, zaupa 40,000 dolarjev.

Priložnost dela tatu, bi lahko rekli, saj denar nikoli ne prispe na banko, temveč ostane pri Marion, ki se odloči, da bo zapustila mesto in odšla k Samu. A pot še zdaleč ni takšna, kot bi si želela protagonistka. Začetnim težavam s policijo kmalu sledi še dež, ki Craneovo prisili, da prenoči v obcestnem motelu s skrivnostnim upravnikom, ki živi s svojo mamo.

Začetno strahospoštovanje, ki sem ga gojil do filma, se je izkazalo za več kot upravičeno. Gre namreč za izdelek, ki navdušuje tudi 60 let po svojem izidu. Za film, ki tudi po šestih desetletjih še vedno poskrbi, da ga bo gledalec gledal do konca. Brez preskakovanj, saj gre za izdelek, kjer ni nič prepuščeno naključju, kjer vsaka minuta predstavlja pomemben del mozaika; tako vizualno kot vsebinsko. In to ob dejstvu, da gre za Hitchcockovo prvo “grozljivko”, glede katere ta sploh ni gojil visokih pričakovanj. Kajti, če gre verjeti podatkom s spleta, se je Alfred lotil filma iz preprostega razloga: imel je dovolj visokoproračunskih filmov in velikih igralskih imen. Da gre za nekakšen oddih.

Nekaj za dušo. In glej ga šment, gledano z vidika financ je film postal režiserjev najuspešnejši izdelek, hkrati pa tudi zadnji film, s katerim je ta v kategoriji najboljšega režiserja postal kandidat za prejemnika oskarja; kjer ni nikoli slavil. Pri naštevanju zanimivosti, povezanih s filmom, ne smemo spregledati niti posebne politike, s katero je režiser želel še dodatno vplivati na gledalce. Svojim odjemalcem je namreč slednji naročil, da po začetku predvajanja dvorane ne sme zapustiti nihče. Enako je veljalo tudi za gledalce, ki so vstopnice kupili prepozno. In pa kultnega “tuširanja”, ki poleg dejstva, da gre za eno najbolj proučevanih scen vseh časov, velja tudi za nekakšen sprožilec, zaradi katerega se je režiser sploh lotil projekta.

Mojstrsko zasnovana zgodba, s stvarmi, kot so hladnokrven prikaz dejstva, da je morilec lahko vsak in najrazličnejši inovativnimi in vizionarskimi tehničnimi prijemi, tudi po šestih desetletjih ostaja neverjeten spomenik geniju in vizionarju, kot je bil lahko le Alfred Hitchcock.

Marnie (1964) 

Image result for Marnie (1964)

Človeški možgani predstavljajo neverjeten stroj, ki nam omogoča preživetje. Tako v fizičnem kot tudi bolj abstraktnem smisu, saj gre za enega najpomembnejših organov našega telesa. Med drugim se v možganih hranijo tudi spomini, tako pozitivni kot negativni. Tisti, ki so nam pomoč in tisti, ki smo jih zaradi varnostnih razlogov shranili v svojo nezavedno resničnost. V verjetno najgloblji del svojega jaza, do katerega sicer ne moremo dostopati, ima pa slednji še kako velik učinek na naša vsakdanja življenja. Če lahko ilustriram s primerom balonov, ki bi jih potopili v vodo, in tako preprečili njihovo dviganje. A ker zaporna plast ne bi bila nepredušno zaprta, bi se posamezni primerki še zmeraj uspeli pretihotapiti na gladino. Ne glede na to, kako zelo se trudimo, nekaterim stvarem enostavno ne moremo ubežati.

Na začetku filma smo lahko priča za Hitchocka niti ne tako nenavadnemu dogodku. Kraji, ki jo izvede protagonistka Margaret “Marnie” Edgar (Tippi Hedren), ko iz trezorja svojega šefa odtuji zajetno vsoto ameriških dolarjev. In kaj je edina logična poteza po takšnem dejanju? Sprememba videza in lokacije, kakopak. Poleg tega je tukaj še vdovec Mark Rutland (Sean Connery), ki se zaljubi v Marnie. In da je zmešnjava še večja, slednji kmalu spozna, da se pod površjem njegove ljubezni skrivajo številne travme iz preteklosti.

Nekoliko manj znan, vendar zato nič slabši film, ki se je nekoliko izgubil v senci svojih predhodnikov, še danes predstavlja spodoben izdelek. Produkt, s katerim je avtor (znova) opozoril na zanimive tematike. Kdo je dejansko kriv za posameznikove delikte, če slednji trpi za motnjami, ki jih pristojne službe ne obravnavajo dovolj dobro oziroma če te sploh niso bile seznanjene z njimi? Kolikšna je njegova krivda? Bi morala biti krivda deljena? Če, kdo vse je kriv?

Vstopite v psihološki vrtinec in spoznajte, kako lahko dogodek iz preteklosti zaznamuje nadaljnji potek vašega življenja!

Torn Curtain (1966)

Image result for Torn curtain (1966)

Čeprav si je Hitchcock sredi šestdesetih v svetu filma že zdavnaj pridobil status legende, režiser niti malo ni razmišljal o upokojitvi. Še več, iskal je ideje za nov projekt. Pod vplivi uspehov filmske serije o Jamesu Bondu se je Alfred vrnil na področje, kjer se je v preteklosti že preizkusil. V svet vohunskih trilerjev, saj je hladna vojna ponujala več kot dovolj materiala.

Ideje za prihajajoči projekt so v veliki meri izvirale iz bega britanskih diplomatov   Guyja Burgessa in Donalda Macleana, ki sta leta 1951 pobegnila v Sovjetsko zvezo. Sploh iz življenja Macleanove partnerice, ki se je leto dni kasneje skupaj z njunimi otroki pridružila Donaldu. Pisanje scenarija za nastajajoči film je bilo sprva ponujeno Vladimirju Nabokovu. Avtorju knjige Lolita, ki je leta 1962 doživela tudi svojo filmsko upodobitev, pod katero se je kot režiser podpisal Stanley Kubrick. Navkljub zanimanju za projekt je Nabokov zavrnil sodelovanje, saj je le-ta menil, da ima premalo znanja o političnih trilerjih.

Filmska zgodba je postavljena v leto 1965. V čas, ko se ameriški fizik in raketni znanstvenik Michael Armstrong (Paul Newman) in njegova asistentka ter zaročenka Sarah Sherman (Julie Andrews) odpravita na konferenco v dansko prestolnico. Po prihodu na cilj Armstrong prejme kodirano sporočilo z navodili za prihajajočo nalogo. In čeprav skuša Michael pretentati svojo bodočo soprogo, se mu slednja pridruži na poti v sovjetski del Berlina. Cilj, prestop na sovjetsko stran in delitev informacij o ameriškem skrivnem projektu, imenovanem Gamma Five.

Začetno zgražanje nad domnevno izdajo svojega partnerja, kmalu nadomesti presenečenje. Kajti protagonistove namere še zdaleč niso izdajalske. Prej nasprotne, saj se slednji želi zbližati s profesorjem Gustavom Lindtem (Ludwig Donath) in pomagati svoji državi.

Hitchcockov petdeseti film dokazuje, da je režiser navkljub svojim letom, kajti njegova kariera je tisti čas že prekoračila starost petinštiridesetih let, še vedno premogel občutek za svoje delo. Da tudi pri skorajšnjih sedemdesetih letih ni zapadel v uporabo enih in istih pristopov ter vsebin. Da je ostajal aktualen in da je znova in znova skušal premagati samega sebe.

Koliko režiserjev se lahko pohvali s filmi, ki ostajajo gledljivi tudi po petdesetih letih?

The Birds (1963)

Image result for The Birds (1963)

V filmu lahko spremljamo čedno Melanie Daniels (Tippi Hedren), ki v trgovini z živalmi sreča odvetnika Mitcha Brennerja (Rod Taylor). Nedolžno pretvarjanje Melanie, da je prodajalka, kmalu povzroči, da med junakoma preskoči iskra. Zaključek, izlet v Bodega Bay, s katerim želi zadnja presenetiti Mitcha. In čeprav sprva vse skupaj močno spominja na romantične izdelke tistih časov, naj vas potek filma ne zavede. Nad mestom se kmalu začnejo zbirati jate ptic, ki niso prišle na ogled krajevnih znamenitosti.

S filmom je Alfred Hitchcock ustvaril kultno mojstrovino, ki si jo lahko brez težav ogledate tudi danes. Skoraj 60 let po njenem nastanku. Izdelek namreč vsebuje celo kopico scen, ki navkljub dejstvu, da nekatere izmed njih dandanašnji niso več (tako?) strašne oziroma imajo zastarele učinke, še zmeraj predstavljajo pomemben zgodovinski vir. Pomembno osnovo, brez katere svet filma ne bi bil isti. Tako z vidika popularne kulture kot tudi nekoliko bolj praktičnih komponent. Morda primerjava s Kubrickovim The Shining (1980) in neponovljivim Jackom Nicholsonom niti ni napačna. Dve mojstrovini, katerih sledove je moč zaznati povsod. Kot posebne zanimivosti, povezane s filmom, velja izpostaviti štiri stvari.

Prvič, da je bilo v filmu uporabljenih 3200 dejanskih ptic. Kot je povedal Hitchcock, naj bi bili galebi najbolj zlobni, krokarji pa najpametnejši. Drugič, ker je bil Hitchcock velik nasprotnik snemanja “na terenu”, je želel čim več filma posneti v studiu. Tretjič, snovalci filma so imeli v mislih več različnih koncev. Med drugim tudi takšnega, ki bi vseboval sceno, kjer bi zlovešči ptiči zasedli most Golden Gate. Kot zadnjo in mora najbolj nenavadno zanimivost, pa bi radi izpostavil dejstvo, da niti režiser niti preostali sodelujoči niso nikoli razkrili, zakaj so bili ptiči tako agresivni. Po nekaterih navedbah naj bi razlog za zadnje tičal v strupenih algah, ki so po zaužitju vplivale na vedenje ptic.

Topaz (1969)

Image result for Topaz (1969)

Obdobje hladne vojne in spremljajočega vohunstva velja za eno izmed tematik, ki še vedno navdušujejo ljubitelje filma. Množičnost resničnih, polresničnih ali v celoti izmišljenih zgodb, zavitih v tančico skrivnosti, namreč omogoča, da lahko vsak ustvarjalec iz zakladnice vzame dragulj, ga dodela in ponudi kot svojega. Da iz njega naredi nekaj edinstvenega. Sicer tovrstno početje ni primerno za vsakega, a več o tem kdaj drugič.

V opusu Alfreda Hitchcocka skoraj ne boste našli žanra, ki se ga režiser ne bi dotaknil vsaj posredno. Med njimi se nahajajo tudi vohunski filmi, kakršen je Topaz, ki je luč sveta ogledal konec šestdesetih. In čeprav je film izšel leta 1969, se njegova zgodba dogaja nekaj let prej. Na vrhuncu hladne vojne, v času ruskih jedrskih podvigov na Kubi.

Filmska zgodba je postavljena v leto 1962, v danski Kopenhagen, kjer pomemben sovjetski obveščevalec Boris Kusenov (Per-Axel Arosenius) skupaj s svojo družino pobegne na zahod. Kako pomembna pridobitev za ameriške obveščevalce je Boris, se izkaže, ko ta slednjim namigne, da imajo njegovi nekdanji delodajalci za socialistično kolonijo v karibskem morju prav posebne načrte. V želji po čim hitrejši pridobitvi dokazov, ki bi potrdili resničnost povedanega, se Mike Nordstrom (John Forsythe) obrne na svojega francoskega cehovskega kolega, ki sliši na ime André Devereaux (Frederick Stafford). Naloga: tihi vdor v sobo kubanskega delegata, ki ima torbico z odgovori na vprašanja zahoda. Vendar to še zdaleč ni vse, saj imajo stene števila ušesa.

Čeprav gre pri Topazu za enega od filmov, pri izdelavi katerih je Hitchcock najmanj užival in za njegov z vidika financ najslabši film, izdelku nekako uspe priti do cilja. Kajti film se navkljub svoji nekoliko pretirani dolžini ne ujame v zanko ponavljanja. Ne doseže stopnje, ko bi gledalec začel preskakovati prizore, ampak uspešno ohranja njegovo pozornost vse do zadnje minute. Zakaj točno, preverite sami.

Rahel zdrs in dokaz, da je bil na koncu tudi Alfred zgolj in samo človek, ki ni bil nezmotljiv.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *