clipboard01_120_b

Pr’ Hostar (2016)

Zgodba o rojstvu prigod največjih gavnarjev pod Alpami je vsem poznana; Pr’ Hostar je sprva zaživel kot štiridelna serija s štirimi epizodami, ki so bile objavljene na spletni strani You Tube in nemudoma zbudile pozornost javnosti. Posamične epizode, za katere bi težko rekli, da jih je povezovala kakršnakoli rdeča nit, so izgledale kot sestavljanka bolj ali manj nedomiselnih skečev s precej površinskim humorjem, izrazito vulgarnostjo in karikaturnimi liki brez osebnostne globine, vendar pa zato s toliko bolj izrazitim narečnim spakovanjem. A očitno je to zbujanje pozornosti na prvo žogo prepričalo gledalce, da so iz serije naredili nekakšno kultno robo, ki je posledično vodila do nastanka celovečernega filma Pr’ Hostar. In kot je bilo pričakovano, je film postal velika komercialna uspešnica in se kmalu pohvalil z nazivom najbolj gledanega slovenskega filma v samostojni državi.

Rezultat iskanja slik za PR HOSTAR FILM

Četudi gre za pohvale vreden dosežek, ta uspeh ne sme biti merilo za presojanje dejanske kvalitete filma. Seveda so okusi različni in prepričan sem, da bodo mnogi film Pr’ Hostar razglašali za komično mojstrovino (nenazadnje je tudi domača stroka filmu pripela visoke ocene), kar pa ne velja za pisca naslednjih vrstic. Ironično je predvsem to, da je Pr’ Hostar v svojem bistvu precej “slovenski” film; gre namreč za izdelek, ki skuša v slabi uri in pol najti samega sebe, vendar gledalca ob koncu pričaka zgolj spoznanje, da je zapravljal svoj dragoceni čas. Da ne bomo krivični; za razliko od serije ima film dejansko zgodbo, pa četudi obupno predvidljivo in sestavljeno tako, kot da bi si njene zaplete in razplete ekipa sproti izmišljevala. Tokrat uslužbence podeželskega hotela Pr’ Hostar čaka nesrečena usoda, saj jih naj bi tega kupil hrvaški sumljiv hrvaški poslovnec, pripeljal svoje ljudi in naše gavnarje vrgel na cesto.

Na površini skuša film tematizirati večni boj med malim človekom z zdravo kmečko pametjo ter skorumpiranim in od pohlepa zastrupljenim kapitalistom. Problem pa nastane, ko lik “malega človeka” v tem primeru predstavlja trop nesposobnih, lenih, retardiranih in sebičnih posameznikov, ki si po vsej pravici zaslužijo pristati na cesti. Po kakšni logiki bi gledalcu moralo biti mar za glavne junake? Zakaj bi morali biti čustveno vpleten v njihov boj za boljši jutri? Ali ni smiselno, da ljudje, ki so nesposobni za določeno delo, ostanejo brez njega? Te ovire bi se film lahko znebil, če bi ustvarjalci dejansko vložili nekaj truda v oblikovanje všečnih likov z močnimi osebnostmi, vendar jih bolj kot to zanima serviranje raznih debilnosti in drugih oblik najbolj cenene zabave.

Rezultat iskanja slik za PR HOSTAR FILM

Nasploh film deluje kot zmazek, ki na je na plano spravila amaterska skupina podeželskih gledališčnikov, ki menijo, da če je nekaj dobro za gasilsko veselico, potem je dobro tudi za obiskovalce kinodvoran. Pr’ Hostar je slab film, ki razvoju slovenskega humorja ne dela nobene usluge, saj nas znova želi prepričati, da si gledalci več od kmetavzarije in tretjerazrednega cirkusanstva ne zaslužimo, povrhu tega pa si lahko skupaj zažvižgamo Kako je lepo biti glup. 

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *