ddgde1jxcaathz0

Whiplash (2014)

“Not my fucking tempo!” Filmi, ki se dotikajo življenja glasbenikov in njihovega vzpona med zvezde, so ponavadni zaznamovani z navdihujočimi prikazi ljubezni do glasbe, ki sčasoma premaga vse ovire in glavnega junaka ponese pod soje žaromtev, kjer uživa zasluženo slavo. Whiplash, režijski prvenec Damiena Chazella, ni takšne vrste film. Je film, ki izpostavi pogosto spregledano in provokativno filozofijo, da za uspeh ni dovolj uživanje v tem, kar počneš, ampak tudi preizkušanje lastnih zmogljivosti in te ponesti na novo raven, kjer se meja med genijem in norcem popolnoma zabriše. To doleti mladega bobnarja Andrewa Neimana (Milles Teller), ki obiskuje elitni glasbeni konservatorij v želji, da bi postal boljši med najboljšimi. In na poti do tega ga čaka soočenje z vaditeljem Terencom Fletcherjem (J.K. Simmons), ki je na šoli sicer znan po svojem ogromnem talentu kot tudi pogosto moralno spornih metodah učenja.

Rezultat iskanja slik za whiplash 2014

V povprečni hollywoodski glasbeni drami bi Fletcher nastopal v vlogi dobrosrčnega mentorja, ki skuša požrtvovalno pomagati svojim mladim varovancem in jim približati ljubezen do glasbe. Toda Fletcher je daleč od takšne sorte osebnosti; je ukazovalen, žaljiv, sadističen in se pri učenju poslužuje tudi fizičnega nasilja. Ko Andrewu med prvimi vajami za bobnarja v glavo vrže stol in ga nato še oklofuta, je jasno, da Fletcher ni tu, da bi komurkoli prodajal sanje. Njegova prezenca je še toliko bolj zlovešča zaradi fenomenalne igre Simmonsa, ki s svojo popolnoma obrito glavo in črnimi oblačili večkrat spominja na hudičevega odposlanca, njegova obrazna mimika in žaljivke, ki jih dobesedno pljuva v svoje žrtve, pa ga delajo bolj primernega za službo vojaškega inštruktorja. Ravno zato so prizori bobnanja prikazani kot bojišče, kjer Chazzele z osupljivo natančnostjo prikaže vsako kapljico krvi in znoja, ki prileti na činele, na smrt utrujeni obrazi učencev pa že tako dovolj neprijetnemu ozračju dodajo še več intenzivnosti v prizorih.

J.K. Simmons and Miles Teller in Whiplash (2014)

Whiplash je skorajda vojni film, kjer vojake zamenjajo glasbeniki in kjer se puška spremeni v bobne. Nekaterim bo tak pristop morebiti preveč ekstremen in poln pretiravanj, vendar pa je nepremišljeno trditi, da film tolerira ali celo propagira takšno nečloveško mučenje v imenu glasbe. Chazelle se s svojim filmom iskreno in neusmiljeno dotakne univerzalnega sporočila o posledicah, ki jih prinašajo destruktivni odnosi (tokrat med učiteljem in učencem), še bolj kritičen pa je do tega, ko glasba za Andrewa in Fletcherja postane poligon za tekmovanje med njunima gigantskima egoma. Ne bodite presenečeni, če se boste proti koncu filma večkrat vprašali, ali je v osrednjih likih sploh ostalo kaj ljubezni do glasbe, ali pa želita zgolj drug drugemu dokazati, kako trmasta in nevodljiva sta. Tudi ko Andrew dokaže, česa je sposoben, v ozadju ostaja vprašanje o tem, kaj točno je dosegel. Da, Fletcherju se je postavil po robu, toda za kakšno sceno? Postal je obsedenec, ki v želji po dokazovanju za seboj pusti punco in celo svojo družino.

J.K. Simmons and Miles Teller in Whiplash (2014)

Filmu Whiplash bi lahko očitali, da je vse prej kot realističen. Bodimo iskreni; bi prestižna šola resnično tolerirala Fletcherjevo fizično prepetanje učencev in poniževanje? Bi Fletcher v glasbenih krogih res užival tako močan ugled, če bi se izvedelo, da svoje varovance zmerja s “pedri”, “zgubami, ki so jih zapustile matere” in “ničvrednimi psmi”? Še posebej v današnjih časih, ko si lahko linčan že zaradi enega nedolžnega tvita? Toda bistvo Chazellovega filma ni v kritiki šolskega sistema, ampak predvsem v tragičnem prikazu psihičnega in fizičnega kolapsa obetavnega mladega glasbenika, ki začne svoj talent meriti s količino prelitega znoja in krvi.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *