shutterstock_editorial_1664587a-1

Slovo Maxa von Sydowa, viteza iz Sedmega pečata

V 91. letu starosti je umrl švedski igralec Max von Sydow. Mož, ki je za Ingmarja Bergmana igral šah s smrtjo, za Hollywood pa izganjal hudiča. Novico o smrti je v nedeljo sporočila njegova druga žena Catherine Brelet.

Potem ko se je februarja poslovil Kirk Douglas, se je le nekaj tednov pozneje še Max von Sydow. A če je bil Douglas hollywoodski velikan, von Sydow Hollywooda ni potreboval. Filmski velikan je postal že na Švedskem. Rojen je bil leta 1929 v Lundu, v Stockholmu je študiral na Kraljevi akademiji za gledališče. Od leta 1951 je igral v gledališču, kjer je spoznal režiserja Ingmarja Bergmana, s katerim sta na velikem platnu sodelovala kar enajstkrat. Seveda je najbolj ikonska od vlog tista v Sedmem pečatu (1957), ko von Sydow v vlogi viteza, star komaj 27 let, igra šah s smrtjo, kot bi bil nemara švedski Bobby Fischer. Tako dobro je igral kraljevsko igro, da je postal konstanta pri režiserju, ki se ni maral ponavljati. Sodil je med njegove najbolj stalne sodelavce.

Image result for max von sydow

Bil je njegov igralski alter ego. Po Sedmem pečatu je v Divjih jagodah (1957) še točil bencin, že leto zatem pa v Obrazu (1958) začel utrjevati sloves izvrstnega karakternega igralca, ko se je prelevil v mefistovskega čarovnika Voglerja, pa potem nadaljeval serijo imenitnih vlog v Deviškem vrelcu (1960), kjer se je kot oče Töre srhljivo metodično maščeval za posilstvo in umor hčerke. Navdušil je tudi v Onkraj zrcala (1961) in Zimski luči (1963). Tako dobro je poosebil bergmanovski film, da je lahko v Volčji uri (1968) igral Bergmana v prispodobi slikarja Johana Borga, njegovo filmsko ženo Almo Borg je igrala Liv Ullmann, Bergmanova stalna sodelavka in ljubimka. In von Sydow je bil tako prepričljiva igralska inačica Bergmana, da sta bila leto pozneje v Anini strasti z Liv znova par, le da je bil takrat on nesrečni ločenec Andreas, ona pa prebrisana vdova Ana.

Zaradi odmevnih, kompleksnih vlog in osebne prezence so na začetku šestdesetih že prišli klici iz Amerike. A ponudbe je sprva zavračal – tako in tako je imel v Evropi vse. Od samega začetka je bil mož, ki si je upal pogledati smrti v oči. A prišla je vloga, ki je ni mogel zavrniti. V Hollywood je odšel, ko so mu v Največji zgodbi vseh časov (1965) ponudili vlogo Jezusa Kristusa. Bil je tako prepričljiv, da je bil njegovemu križanju v Hollywoodu kot rimski vojak priča celo veliki John Wayne. Sledile so nove ponudbe. Ker je bil pač visokorasel svetlolas severnjaški prišlek, je tako kot Rutger Hauer moral igrati negativce. »Ker sem Šved, ne pa Anglež ali Američan, mi vedno ponujajo vloge tujcev. Ameriških filmov, v katerih so tujci dobri, pa ni veliko,« je ob priložnosti komentiral svojo ameriško usodo.

In začel igrati barabe. V Quillerjevem memorandumu (1966) je bil neonacist, v nihilistični vohunski drami Kremeljsko pismo (1970) smrtonosni agent Kosnov, v detektivki Sydneyja Pollacka Trije Kondorjevi dnevi (1975) morilec s klobukom, v uspešnici Flash Gordon (1980) neusmiljeni Ming, v bondiadi Nikoli ne reci nikoli (1983) je kot Ernst Stavro Blofeld lovil Seana Conneryja, v Trgovini groze (1993) pa je bil nato kot Leland Gaunt edino, kar še ni bil – utelešenje satana. A če je bil v adaptaciji romana Stephena Kinga hudič osebno, je bil to le zato, ker ga je pred tem v kultni grozljivki Williama Friedkina Izganjalec hudiča (1973) pomagal pregnati. Vloga jezuitskega duhovnika je bila pravzaprav tista, zaradi katere je kot prvi Šved postal mednarodna filmska zvezda. Oče Merrin je bil zato lahko še enkrat, v nadaljevanju iz leta 1977 v režiji Johna Boormana. Film je bil zanič, von Sydow ne.

Image result for max von sydow

Ker največji sodelujejo z največjimi, je švedski velikan sodeloval z ameriškimi velikani. Z Davidom Lynchem je leta 1984 snemal Dune, za Woodyja Allena je v Hannah in njeni sestri (1986) igral razočaranega Fredericka, v Posebnem poročilu Stevena Spielberga (2002) pa je bil šef Toma Cruisa. V poznejših letih je postal popkulturna ikona, ko je posodil glas v Simpsonovih, zaigral v sedmi Vojni zvezd (Sila se prebuja, 2015) in bil trioki krokar v Igri prestolov. Martin Scorsese, s katerim sta združila moči za psihološki triler Zlovešči otok (2010), ga je opisal kot popolnega igralca. »Krasila sta ga ponos in predanost filmski umetnosti, kakršno sem v svojem življenju videl pri zelo redkih ljudeh.«

Po več kot 160 vlogah mu oskarja sicer niso podelili, je pa prejel nominaciji za filma Pele osvajalec (1987) in Skrajno glasno in neverjetno blizu (2011). Njegovo skandinavsko lakonično uglajenost, s katero je zajezil kompleksnost vsakršne vloge, pa je najbolj povedno opisal prav človek, ki ga je naredil. »Max, ti si bil moj prvi in najboljši stradivari,« mu je nekoč dejal Bergman.

Povezava do spletnega mesta, kjer je bil tekst objavljen izvirno.

Anže Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *