2f1687f3aa_62377394

Variola Vera (1982)

Trenutno ne ravno rožnata situacija v svetu, ko se vsi soočamo z epidemijo zahrbtnega koronavirusa, se je med gledalci tudi dvignilo zanimanje za filme s podobno tematiko. Običajno gre za filme katastrofe, psihološke trilerje in grozljivke, ki se osredotočajo ne zgolj na posledice, ki jih okužba pusti na človekovem telesu, ampak predvsem na množično paniko, ki v ljudeh prebudi tako humanost in požrtvovalnost kot tudi sebičnost, nasilje in brezbrižnost. Zelo dober primer takšnega filma je tudi jugoslovanska klasika Variola Vera režiserja in scenarista Gorana Markovića, ki temelji na resničnih dogodkih iz leta 1972, ko se je jugoslovanski turist na potovanju po tujini okužil z boleznijo črnih koz, ob prihodu domov pa so ga zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja sprejeli v centralno bolnišnico v Beogradu. Kmalu zatem izbruhne epidemija, odrejena je karantena in med ljudmi zavlada preplah.

1

Film se sicer okvirno drži dejstev in je bolj ali manj realističen prikaz opisane situacije, si je Marković privoščil nekaj razumljive umetniške svobode in se s tem distanciral od žanra “dokumentarističnega” filma. Variola Vera je preplet medicinskega trilerja, psihološke drame in grozljivke, na več mestih pa se približa tudi žanru “zombijevskega filma”, saj vključuje veliko zanj značilnih elementov; zlovešči virus, ki zahteva, da se ljudi osami, tesnobno vzdušje, okuženi pacienti s povečanim agresivnim obnašanjem itd. Prepletanje vseh opisanih žanrov in hkrati vztrajanje pri realizmu zna biti precej tvegan eksperiment, ki pa ga Marković večinoma opravi z odliko. Film počasi in potrpežljivo stopnjuje napetost in predstavi pestro galerijo likov, ki jih odigrajo mnoge legende jugoslovanskega filma (Rade Šerbedžija, Aleksander Berček, Bogdan Diklić, Dušica Žegerac), s pomočjo vrhunske glasbe Zorana Simjanovića in že omenjenega kompetentnega obvladovanja različnih žanrov pa gledalca drži v napetosti vse do zadnje sekunde.

3

Marković ob tem ne pozabi tudi na subtilno in nevsiljivo kritiko nepripravljenosti tedanje oblasti, ki se je na izbruh odzvala prepozno in brez ustreznih navodil, kako se z boleznijo sploh soočiti. Toda film niti pod razno ni političen, saj se osredotoča predvsem na dogajanje za zidovi okužene bolnišnice, kjer poleg panike vlada tudi sebični boj za preživetje, kraja cepiv, nestrpnost in tudi nasilje. Kot že rečeno, film predstavi tudi široko galerijo likov, ki so bodisi zelo všečni ali pa vsaj toliko razviti, da razumemo motivacije za njihova dejanja, je pa tudi nekaj takšnih, za katere nam je že od prvega kadra popolnoma vseeno; lik zdravnika, ki ga odigra Šerbedžija, je tako odvratno aroganten in moralno umazan (v enem prizoru skorajda posili medicinsko sestro), da do njega težko zbujamo sočutje (četudi se film proti koncu močno trudi, da bi lik humaniziral), medtem ko je lik v zdravnico zaljubljenega Duška (Bogdan Diklić) po nepotrebnem vržen v zgodbo in ves čas daje vtis, kot da v film sploh ne spada.

2

Variola Vera je strašljiv film iz več razlogov. Na izredno kruto realističen način prikaže grozljiv scenarij, pred katerim trepetamo tudi zadnje čase, hkrati pa služi kot opomnik o tem, kako hitro se lahko civilizirani ljudje pod vplivom ekstremne situacije spremenijo v divje zveri v neusmiljenem boju za obstanek. Povrhu tega pa film svojo zgodbo zaključi z zloveščo prerokbo, da se ob vsaki novi zmagi nad virusom na drugem koncu sveta rodi nova kužna nevarnost. Enkrat so to črne koze, drugič ptičja gripa, tretjič SARS in sedaj koronavirus.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *