nrsa_r2_1-1-20_1-1-20-0

Never Rarely Sometimes Always (2020)

Tematika splava je že sama po sebi ena od tistih, ki od nekdaj sproža zelo burne debate. Eni splav dojemajo kot možnost svobodne izbire nad tem, kaj bo ženska storila s svojim telesom, spet drugi pa kot načrtovan umor zarodka. Na tem mestu se ne nameravam spuščati v poglobljene analize tega problema, ker to tudi ni namen tega pisanja. Je pa navkljub vsemu pomembno, da se še naprej pogovarjamo o tej vsekakor boleči tematiki, saj sama od sebe ne bo nikoli izginila. Na tem mestu pomembno vlogo odigra tudi film umetnost, ki je – če izvzamemo blockbusterje in poletna popcorn razvedrila – igrala vlogo ogledala družbe in tako kot vsaka veja umetnosti drezala tja, kamor ne bi smela. Seveda pa se mora tudi pri tem ohranjati določen nivo odgovornosti in subtilnosti, da umetnost ne zapade v tipične hollywoodske melodramice, ki so prej namenjene politično korektnemu moraliziranju kot pa ozaveščanju javnosti o problematikah sodobne družbe.

How NEVER RARELY SOMETIMES ALWAYS Achieved Realism - Nerdist

Ravno zato so takšni filmi, kot je Never Rarely Sometimes Always, še kako pomembni. Zato ker predstavljajo prijetno alternativo zgoraj omenjeni mainstreamovski pocukranosti in želijo vzpodbuditi pogovor, ne pa gledalca zasipati s poenostavljenimi prepričanji.

Film režiserke in scenaristke Elize Hittman, ki je pred dvema letoma prepričala z odlično gejevsko mladinsko dramo Beach Rats, se poglobi v težko življenjsko situacijo 17-letne Autumn (Sidney Flanigan), ki odrašča v konzervativnem podeželskem mestu v državi Pennysylvaniji; ta namreč nepričakovano zanosi in ker ni pripravljena na vlogo matere, se odloči splaviti. Ker pa lokalna skupnost takšnega dejanja ne odobrava, se Autumn skupaj s svojo sestrično Skylar (Talia Ryder) odloči odpotovati v New York, da bi na tamkajšnji kliniki opravila splav.

Focus Features' 'Never Rarely Sometimes Always' To Hit Homes Early ...

Film s svojim okvirnim zapletom ponuja ogromno poligona za čustveno manipulacijo z gledalcem, toda Hittmanova se premeteno odreče pretiranim političnim komentarjem in namesto tega ustvari tiho, intimno in melanholično dramo o odraščanju dekleta, ki se mora v (pre)zgodnjih letih soočiti z občutki osamljenosti in sramu. Film se tako posveča tistemu, kar v debatah o splavu pogosto spregledamo; kako celotno situacijo doživlja sama ženska, ki se odloči za takšen korak in tudi zakaj se zanj odloči. In nenazadnje; kakorkoli obrnemo, je splav vedno bila in bo svobodna odločitev ženske, ki mora s tem sprejeti odgovornost in tudi posledice.

Z minimalistično glasbeno podlago, neobičajno velikim številom prizorov impresije, kjer sivinsko okolje zajame občutke glavne junakinje in njenega notranjega boja ter odličnimi igralskimi predstavami Flaniganove in Ryderjeve je pričujoči film ne samo vreden ogleda, ampak spada že kar med obvezno gledanje. Tudi zato, ker film dejansko želi vzpodbuditi k razmisleku o obravnavani problematiki, ne pa zgolj servirati že stokrat slišane floskule polikane hollywoodske elite.

The Haunting Unspoken Drama of Sundance-Winning 'Never Rarely ...

Never Rarely Sometimes Never je film, ki ga v današnjih časih še kako potrebujemo. Je film, ki ponuja veliko materiala za konstruktivno debato na temo splava, hkrati pa podari glas vsem preslišanim ženskam, ki so se znašle v takšni situaciji in namesto empatije in podpore skupnosti bile deležne javnega linča, posmehovanja in še česa hujšega. Seveda pa en film ne more spremeniti sveta, konec koncev je to odvisno predvsem od nas samih.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *