edmnpqmu8aeh3ty

The Lodge (2019)

Avstrijska filmarja Veronika Franz in Severin Fiala sta pred dobrimi petimi leti navdušila (in predvsem prestrašila) z impresivnim prvencem Goodnight Mommy, tesnobno psihološko srhljivko o bratih dvojčkih, ki sta prepričana, da je njuna mama po tragični nesreči, v kateri si je hudo poškodovala obraz, postala nekdo “drug” in se je zato želita znebiti. Dvojec je že tedaj pokazal močno zanimanje za iskren in boleč prikaz posledic pretrganih vezi v disfunkcionalnih družinah, njun občutek za grajenje strahu pa ni temeljil na preverjenih trikih kot so nenadni skoki v kamero, pospremljenimi z bučno orkestralno glasbo, ampak bolj na poudarjanju temačne atmosfere in skorajda psihiotičnega / čustveno otopelega nastopa likov, ki skoraj vedno delujejo, kot da bi bil napol odsotni in vse prej kot človeški. Na bolj preprost način bi lahko rekli, da sta Frazova in Fiala mojstra v grafičnem prikazovanja pekla, ki je strašljivo podoben naši vsakdanji resničnosti.

Riley Keough, Jaeden Martell, and Lia McHugh in The Lodge (2019)

Tematike, načete v njunem prvencu, dvojec raziskuje tudi v drugem celovečercu, atmosferični strašljivki The Lodge, ki s svojim okvirnim zapletom močno spominja na Kubrickovo mojstrovino The Shining; potem, ko njuna mama naredi samomor, se uporniški najstnik Aidan in njegova mlajša sestra Mia skupaj z očetom in njegovo zaročenko Grace za božične praznike odpravita na družinski vikend sredi zasnežene pokrajine. Ko se mora oče zaradi službe vrniti v mesto, ostane Grace na vikendu sama z otrokoma, ki do nje gojita zamere, saj jo dojemata kot vsiljivko, ki želi “nadomestiti” njuno mater. Tekom njihovega čakanja na očetovo vrnitev se med trojico začnejo prebujati konflikti, kar še posebej vpliva na Grace in njeno travmatično izkušnjo iz otroštva, ko je bila kot pripadnica verskega kulta priča množičnemu samomoru vseh članov, vključno z njenim dominantnim očetom. Dnevi minevjo, očeta pa od nikoder, v notranjosti vikenda pa se začnejo odvijati različne bizarne stvari.

The Lodge (2019)

The Lodge je film, ki že od uvodne špice naprej daje vedeti, da vstopamo v temačen, depresiven in brezizhoden svet, kjer ni moč pričakovati srečnega razpleta zgodbe pred nami. Glavna odlika filma je njegova prepričljiva atmosfera, ki podobno kot Asterjeva mojstrovina Hereditary gledalca polni z zoprim občutkom, da nekaj preprosto ni v redu. Ko film “spregovori”, se ti občutki samo še poglobijo; svet, ki ga prikazujeta Franzova in Fiala, je emocinalno odsoten, hladen in zadušljiv, vlogo pripovedovalca pa večkrat prevzamejo strašljive podobe in simbolizem, ki tokrat načenja človekov dvojni (beri; problematičen) odnos do vere. Slednjo lahko tudi razumem kot lik glavnega “negativca”, saj ta uničujoče (in na nek sprevržen način tudi odrešujoče) vpliva na psihično stabilnost glavne junakinje Grace, katero še vedno preganjajo travme iz preteklosti. Da pa je načeti konflikt še bolj neznosen, pa pripomore tudi dejstvo, da se večina filma odvija v notranjosti vikenda, obdanega s snegom in… praktično ničemer drugim. Vse to gradi podobo že omenjenega človeškega pekla, kjer so njegove žrtve sami sebi največji rablji.

A podobno kot pri filmih tipa Hereditary in The Lighthouse je The Lodge specifične vrste film, ki bo nekatere navdušil, spet druge pa odbijal. Že zaradi počasnega tempa, izrazite temačnosti in pomanjkanje “prave akcije” bi znal film določene gledalce dolgočasiti, nekateri pa bi mu tudi pripisali pridevnik pretenciozno in samozadostno. Spet drugi bodo izpostavili sicer bolj upravičeno kritiko, da se film morebiti malce preveč zgleduje po klasiki The Shining, saj sta zapleta pri obeh praktično identična, čeprav se oba položaja “izolacije” lotevata na svoj unikaten način. Film bo verjetno izgubil nekaj privržencev tudi v finalnem preobratu, ki za seboj pusti nekaj zmedenega praskanja po glavi. Sam osebno z razpletom nisem imel nekih večjih težav, saj smo ljudje že od nekdaj kvarljivi mehanizmi, ki se pod vplivom težkih okoliščin ali emocionalne nestabilnosti zatekamo k neracionalnim odločitvam.


Drugo mnenje: The Lodge je tesnoben triler, ki tematsko spominja na Hereditary. Miselno premleva o izgubi, žalovanju, mentalnem zdravju in napetosti znotraj družine, celo zadušljiva atmosfera je prisotna, toda bojazen je zaznana precej bolj poredko kot pri režiserskem izdelku Arija Astera. Zaradi slabše zgodbe in zaradi slabše karakterizacije, kaj šele slabše razdelanih motivov ter nizke verjetnosti dogajanja. Če odvzamemo vso žanrsko postavitev, ki je solidna, nadobudno ambiciozen scenarij, ki stavi na šokanten, a malo verjeten zasuk v zgodbi, hkrati pa namiguje na nekaj zloveščega, vicam podobnega ali ujetost znotraj lastnega cinematičnega vesolja in duševni pekel, razočara in ne poteši. 6/10*

Gal Jerman


The Lodge je film, primeren za gurmane, ki bolj kot na akcijo, obilico dialogov in hiter tempo prisegajo na nekaj, kar bi lahko označili za izkušnjo. Je film, ki ga ni treba samo gledati, ampak tudi občutiti in sprejeti njegov logiko, ki je ironično vse prej kot logična. Je film z odličnimi igralskimi predstavami in vzdušno atmosfero, ki ne straši, ampak duši. In nenazadnje; The Lodge je film o posameznikih, ki ne potrebujejo verjeti v pekel, saj v njem ves čas živijo.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *