maxresdefault

Inferno (1980)

Ena izmed najbolj stilistično inovativnih grozljivih fantazij vseh časov, Inferno režiserja in scenarista Daria Argenta, je čarobno delo izredno neprijetnega vzdušja. Ta izžareva bistvo sanj, ki ponotranjijo čistost magije in nadnaravnega. Uročena in transu podobna kvaliteta filma je bistvena za italijanskega mojstra groze, saj njegova logika nočne more in mistične iracionalnosti podžge to pokrajino, kjer je mogoče vse. Žareče tehnicolor barve pomenijo že skorajda stripovsko pripovednost, svoje pa doda tudi kvazi religiozna glasbena spremljava kitarista Keitha Emersona.

Gotsko okolje, ki spominja na simfonične teme nadrealnega misterija, je vseprisotno. Argento s svojim stilom vdihne življenje tudi tistim elementom na filmskem traku, ki so sami po sebi brezizrazni. Arhitektura. Dež, dvigala, nihalna vrata, okna in kleti oživijo. Argento jim podari življenje, le da jim ga naslednjo sekundo – tako kot svojim likom – odvzame.

Film temelji na delu Thomasa De Quinceyja iz leta 1845 z naslovom Suspiria de Profundis (nadaljevanje delno avtobiografske klasike Confessions of an Opium Eater). Že izvorni material je vzniknil iz zastrupljenega uma esejista, ki je preživljal zelo težko otroštvo in se je spopadal z odvisnostjo. Prav on si je zamislil tri spremljevalke rimskih bogov – Mater Suspiriorum – The Mother of Sighs, Maters Tenebrarum – The Mother of Darkness in Mater Lachymarum – The Mother of Tears. Želel je napisati roman o treh materah, ampak ker mu nikoli ni uspelo, je to namesto njega storil Argento.

Irene Miracle and Sacha Pitoëff in Inferno (1980)

Če je Suspiria opisovala krvave dogodke v nemški baletni šoli, ki ji je vladala Mother of Sighs, je Mother of Tears povzročila masovne umore šele leta 2007 v Rimu. Inferno pripoveduje mit v sredini. Pisateljica poezije Rose Elliot odkrije, da je njen dvorec v New Yorku zasnoval arhitekt Varelli, strokovnjak za okultne zadeve in mož, ki je ustvaril še dve drugi zgradbi smrti; eno v Nemčiji in drugo v Italiji. S procesom eliminacije Rose ugotovi, da je to domovanje najmlajše izmed sester, najbolj krute Mother of Darkness. V bojazni za življenje napiše pismo bratu Marku, ki študira glasbo v Rimu, in ga prosi za pomoč pri raziskovanju. Ampak do takrat, ko Mark prispe v Manhattan, je Rose že izginila in se mora s čarovnico spopasti sam.

Suspiria je bil megalomanski hit, zato je Argento preprosto moral posneti nadaljevanje. Po mnenju mnogih je to celo boljše od originala. Temelji so bili položeni, ampak Argento je potreboval inspiracijo. Našel jo je šele, ko je stanoval v New Yorku, kamor je odšel zaradi sodelovanja pri filmu Dawn of the Dead (George A. Romero). Argento je namreč koproduciral zombiejevsko klasiko, njegov edini pogoj pa je bil, da ima zadnjo besedo pri vseh neangleških verzijah filma.

Med bivanjem je zelo zbolel in je s postelje pisal pisma svojima hčerkama. Takrat je prišel do ideje s pismom, saj je pomislil, kdaj bi njegovi šele ugotovili, če bi umrl v New Yorku. Ker mu je Suspiria predstavljala idejo Walta Disneyja in njegove Snow White and the Seven Dwarfs – vsi liki so podobni otrokom (visoki roči vrat in visoka notranja arhitektura jih naredita pomanjšane), si je želel nadaljevati s pravljično temo, ki jo je vzpostavil. Rose in Mark sta tako Hansel in Gretel (Janko in Metka), ujeta ne znotraj hiše iz sladkarij, ampak znotraj demonskega labirinta.

Leigh McCloskey in Inferno (1980)

Argento, ki je film snemal leta 1979 v Manhattanu in v Rimu, je rekel, da je bil to njegov najbolj problematičen film. Večino tega lahko pripišemo temu, da je bil med snemanjem izredno bolan; nekatere prizore je režiral kar leže. In ker so pri 20th Century Fox investirali veliko denarja, so želeli imeti zadnjo besedo. On pa je imel svojo vizijo. Njegov boj z birokracijo in studijsko politiko se ni dobro končal za Argenta, ki ni maral čakati na njihove odločitve glede filma. Predvsem je imel težavo pri izbiri igralcev in igralk, saj je dobil precej specifičen seznam imen, ki bi prišli v poštev. Tisti v pisarnah so pač želeli stvari narediti po svoje. Prav zaradi nenehnih težav so film v Ameriki pri Foxu izdali šele šest let po tem, ko je bil posnet, pa še to samo na video nosilcih.

Inferno (1980)

Infernu je Argento eksperimentiral še bolj kot v predhodniku Suspiria. Odkrival je nove oblike žanra in se igral med okvirji ter izven teh. To osebno stvaritev je v tem pogledu pripeljal skorajda do popolnosti. Logičnost zgodbe je postavljena na stranski tir, medtem ko ven sekajo nasilne in spektakularne smrti. Gotska grozljivka s tonom skorajda že apokaliptičnega holokavsta. Film obstaja le znotraj svojega vesolja, odrezan od vsega ostalega. Popoln v svoji osami, medtem ko v širšem pogledu za današnje standarne lahko izpade trapasto. Vsaj kar se tiče zgodbe in dialogov lahko izveni šibko, saj ogromno prizorov kljubuje logiki in bi lahko bili posneti bolje. Igra je prav tako neokretna, ampak zato je toliko bolj iznadljiv slog.

Za Inferno, podobno kot za film Suspiria, je potrebno skočiti v čoln, da bi uživali v potovanju. Film je zlovešča pravljica. Nič več od tega. Pravljica z bučno glasbo, živimi barvami in začarano atmosfero ter s preprostimi liki, ujetimi v demonski labirint. V tem pogledu je odličen. Okulten triler, ki je vplival na vse sledeče generacije filmarjev. Tehnična briljantnost skupaj s halucinogeno pokrajino Daria Argenta Inferno povzdigne v izredno napet fantazmagoričen triler, pravljico za odrasle in fascinantno pripoved nerazložljivega. V hipnotične sanje bizarnega.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *