dark-waters-1994-mariano-baino-01

Dark Waters (1994)

Že po nekaj minutah psihološke grozljivke Dark Waters je jasno, da ne gre za običajni žanrski izdelek. Režiser in scenarist Mario Baino namreč ne kaže toliko interesa za razvijanje zgodbe preko dialogov, ampak predvsem z grotesknimi podobami, temačno fotografijo ter obrazno mimiko igralcev. Zato ne preseneča, da film “spregovori” šele po dobre četrt ure, kar pa je v bistvu premetena odločitev, saj zgodba pred nami ne potrebuje dialogov, da izlušči svoje bistvo. Okvirni zaplet je dokaj preprost; mlada ženska prispe na zlovešči otok in skuša odkriti, zakaj je njen pokojni oče razdal ogromno svojega bogastva za tamkajšni skrivnostni samostan. Kar sledi, je hiter padec v brezno norosti, ki začne luščiti plasti težavne preteklosti glavne junakinje. Glavni adut pričujočega filma je njegova atmosfera, ki ne bi mogla biti bolj grozeča, tesnobna in vzdušna. Baino je pri filmu jemal veliko inspiracije iz starih gotskih romanov ter klasičnih kratkih zgodb H.P. Lovecrafta, vse to pa je še dopolnil z ogromno verske ikonografije, strašljivo glasbo in že skoraj abstraktnimi podobami, ki razbijajo mejo med resničnostjo in vročičnimi halucinacijami. Dark Waters morebiti res nekoliko šepa pri igralskih predstavah, ki so v najboljšem primeru povprečna, toda film se odkupi s prijetnim spoznanjem, da Baino in njegova ekipa več kot očitno vedo, kaj počnejo in gledalca popeljejo na enega najbolj vznemirljivih, morbidnih in strašljivih filmskih potovanj. Okusna in temačna strašljivka za oboževalce starošolske groze.

Dark Waters (1993) di Mariano Baino - Recensione | Quinlan.it

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *