117077335_3161477767231700_2327775760926606416_o

The Lord of the Rings trilogija (2001-2003)

The Lord of the Rings: The Fellowship of the Ring (2001)

Filmska adaptacija epske fantazijske trilogije kot je The Lord of the Rings avtorja J.R.R. Tolkiena je pošastno težko delo za še tako iznajdljivega predstavnika sedme umetnosti, zato ni presenetljivo, da so bili oboževalci knjig izredno skeptični in pripravljeni, da jih bo režiser in soscenarist Peter Jackson pustil na cedilu. Na srečo do tega ni prišlo, saj je že prvi del, The Fellowship of the Ring, na ravni fantazijske pustolovščine čisti presežek s srcem in dušo na pravem mestu. Začetek odisejade hobita Froda, ki odpotuje proti mračnemu kraljestvu Mordor, da bi uničil prstan, s katerim lahko zlobni Sauron zavlada celotnemu Srednjemu svetu, je zaznamovana s toplim humorjem, široko galerijo likov, kjer prav vsakdo dobi svojih pet minut slave, vratolomnimi akcijskimi prizori, izvrstnim občutkom za napetost, prepričljivimi posebnimi učinki ter seveda presunljivo vizualno podobo, ki nas nemudoma posrka v Tolkienov fantazijski svet. Jackson ostaja zvest rdeči niti literarnega dela in si hkrati dovoli ravno dovolj kreativne svobode, da si ne bo nakopal zamero Tolkienovih oboževalcev. Edino, kar mi pri vseh treh filmih ni šlo ravno v račun, je zgodba, ki je tudi po fantazijskih standardih nekoliko nesmiselna (zakaj bi recimo tako močno orožje za množično uničenje, kot je prstan ,zaupal v skrbi za boj in fizične napore nepripravljenega hobita?), vendar to ne odvrača preveč pozornosti od tega, da je The Fellowship of the Ring veličastna fantazijska pustolovščina, ki bi lahko pogrnila na celi črti, vendar se je spremenila v veliko zmagoslavje.

The Lord of the Rings: The Two Towers (2002)

Po veličastnem prvem delu trilogije The Lord of the Rings so se pričakovanja oboževalcev literarne predloge in fantazijskega žanra nekoliko dvignila. Slišalo se bo čudno, toda The Two Towers je odlična nadgradnja tistega, na kar nas je režiser Peter Jackson pripravljan v prvem delu; vojna med dobrim in zlim se je začela, Frodo in Samo se vse hitreje približujeta Mordorju, na poti do tja pa naletita na čudaško bitje po imenu Golum, ki se skuša polastiti prstana, vendar je ta že skoraj obsedel Froda, ki čuti njegovo gromozansko težo na prsih. The Two Towers je moč razumeti kot nekakšno vmesno postajo med prelomnima dogodkoma v zgodovini Srednjega sveta, ki je zaznamovana z bistveno več nasilja, veličastnih bitk in mračnjaške atmosfere. To seveda ne pomeni, da je film samo praznoglav akcijski spektakel, saj še vedno nosi ogromno srca v sebi, gledalcu še enkrat uspe približati junake, katerih bolečino in prizadevanja občutimo v lastnem srcu in ob tem Jackson seveda ne pozabi na razvajanje z presunljivo vizualno podobo filma. Kljub temu pa velja izpostaviti še Goluma, ki velja za enega najbolj kompleksnih in popularnih likov v trilogiji, saj ga njegova izrazita dualnost in omahovanje med nudenjem pomoči in ubijanjem naredijo nepredvidljivega in skrivnostnega vse do zadnjega trenutka. In ravno ta konstantna akcija, osupljiva vizualna podoba in simpatični liki nas večino časa uspejo odvrniti od grenkega spoznanja, da sama zgodba ne drži vode in je po nepotrebnem zapletena in polna vsebinskih lukenj. The Two Towers je kljub (še vedno) nesmiselni zgodbi izredno razburljiva pustolovščina, ki znova uspe pričarati magičnost Srednjega sveta.

The Lord of the Rings: The Return of the King (2003)

Sklepni del fantazijske trilogije Lord of the Rings z naslovom The Return of the King je moral biti uspešen; po dveh odlično sprejetih filmih je zaključek moral dostaviti vse ali nič, drugače bi ves trud režiserja Petra Jacksona padel v vodo. Izkazalo se je, da je The Return of the King zmagoslavje za vse vpletene in film, ki navkljub epski dolžini treh ur gledalca ves čas drži v napetosti, bombardira s še vedno osupljivimi masovnimi akcijskimi prizori (med njimi dominira spopad Sama z velikanskim pajkom na Gori Pogube), vendar pri tem ne pozabi na pristno dramo ter topel humor, zaradi katerih nam liki prirastejo k srcu in z njimi navijamo, da bodo dosegli ciljno črto in rešili Srednji svet pred uničenjem. Zgodba je kakopak še vedno nepotrebno zapletena in liki sklepajo cel kup nelogičnih odločitev, vendar je sklepno poglavje epa The Lord of the Rings čisti užitek za gledalca, ki hkrati trepeta od groze, razburjenja, jeze in očarljivosti sveta, ki ga je pričaral Jackon s svojo ekipo. The Return of the King je za marsikoga alfa in omega fantazijskega filma in tako je tudi prav, četudi se ne morem znebiti občutka, da bi z nekaj logičnega razmišljanja celotni zaplet s prstanom rešili v par urah. Veličastni zaključek veličastne trilogije.

 

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *