ed757086-9e0b-4d9b-b71b-4610c79431da-4142_d023_00215_r

Irresistible (2020)

Zadnje desetletje (ali celo več) se zdi, da je politična satira v svetu sedme umetnosti postala podložnica številnih motečih elementov, še posebej ob pogledu na čezlužniško produkcijo. Slednja ima na tem področju že vrsto let težave, še posebej zaradi vse bolj razgretega političnega ozračja in ideološko razdeljene javnosti, za katero se zdi, da nima posluha niti za medsebojno komunikacijo, kaj šele, da bi poiskala kakšno rešitev. Še večja težava pa nastane, ko ta razklanost zaide na območje satire, klavrni rezultat tega pa je najbolj razviden ravno v Hollywoodu; ta sicer premore veliko pikrih in humornih političnih komentatorjev, ki skušajo zbijati šale na račun demokratov in republikancev, a se na koncu izkaže dvoje; a) da so uperjeni zgolj proti enim in v službi drugih ali b) da se v strahu pred padcem popularnosti bojijo zameriti obojim.

Irresistible' Movie Ending That Everyone Hates, Explained

Slednji strah je očitno okužil tudi nekdaj ostrega satirika Jona Stewarta, vsaj če sodimo po njegovem najnovejšem režijskem poskusu, politični satiri Irresistible. V njej spremljamo demokratskega stratega Garyja Zimmerja (Steve Carell), ki se po Trumpovi zmagi na predsedniških volitvah ne more sprijazniti s porazom demokratov in skuša najti načine, da bi svojo stranko približal ljudem. Ko med brskanjem po spletu naleti na posnetek upokojenega polkovnika Jacka Hastingsa (Chris Cooper), ki ga s svojim navdihujočim govorom prepriča, da so demokrati med zadnjo predsedniško tekmo pozabili na prebivalce ruralne Amerike. Zimmer se tako odpravi v mesto Deerlaken in prepriča Hastingsa, da bi kot demokrat kandidiral za župana na prihajajočih volitvah.

Jon Stewart Political Comedy 'Irresistible' Sets June Home Release ...

Kolikor je moč razumeti Stewartove namere, želi ta s pričujočim filmom metati satirične puščice tako v demokrate kot tudi republikance, s tem pa skleniti, da oboje navkljub različnim prepričanjem ženejo popolnoma isti interesi; boj za oblast ter predvsem denar. Stewart hkrati skuša prikazati banalnost in absurdnost ozadja političnega cirkusa, ki je ravno to – cirkus – in popolnoma nič drugega. Takšna vsebinska izhodišča so sicer zanimiva in vzpodbudna, vendar pa jih Stewart precej ponesrečeno zapakira v pretirano sentimentalen in neodločen dolgčas. Najbolj očitna napaka filma je predvsem ta, da se ves čas boji sence tistih, iz katerih se norčuje in se tako znajde v shizofreni situaciji, ko želi provocirati, vendar pa nikakor ne najde dovolj poguma, da bi kamorkoli ugriznil.

Irresistible' Review: Thinking Inside the Ballot Box - WSJ

Ta mlečnozobost filma se odraža tudi preko humorja, ki satirično ostrino zamenja za otročje štose in banalnost. Vso to žalost skuša držati pokonci sicer vedno zabavni in očarljivi Steve Carell, ki pa mu je tokrat dano premalo, da bi lahko rešil film pred potopom. Rezultat tega je, da sicer na površju zanimiva zgodba dokaj hitro postane dolgočasna in razvlečena, pa četudi film traja dobrih 100 minut. Irresistible ne postreže z zabavnim vzdušjem, dobrimi šalami in zanimivo galerijo likov. Vse, kar bi vsaka dobra komedija morala imeti, v pričujočem izdelku ne boste našli. Gre za tiste vrste film, kjer že po dobre četrt ure ugotovite, da je šlo nekje nekaj zelo narobe in da povratka nazaj ni.

Apple MacBook Laptop in Irresistible (2020)

Irresistible je žalosten primer pomehkužene satire, ki je zadnja leta okužila predvsem čezlužnike. Gre za satiro, ki ne premore nobene ostrine, inteligence in kompleksnosti, ampak se v strahu, da bi se komu (preveč) zamerila, začne obnašati kot nezrel otrok, ki se na smrt boji pogledati resnici v oči. A če nič drugega; Stewart se vsaj ni spustil tako nizko, da bi gledalcem serviral straniščne šale na ravni katastrof Adama Sandlerja. Vsaj nekaj.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *