blue_velvet

Blue Velvet (1986)

Čeprav David Lynch velja za izrazito nekonvencionalnega filmarja, ki pri gledalcih pušča občutke fascinacije in psihične utrujenost, bi lahko rekli, da je njegov najbolj znan film Blue Velvet hkrati tudi njegov najbolj dostopen. Zgodba, ki črpa mnogo elementov iz klasičnih filmov noir, nagovarja gledalca na več ravneh, toda v osnovi gre za Lynchev satirični, nadrealistični in mestoma moreč vpogled v intimo ameriških predmestij, ki so polna grozljivih skrivnosti. Slednje nakazuje že eden od uvodnih prizorov, kjer nas Lynch s kamero popelje pod dno lično pokošene trave in razkrije gnezdo nagnusnih insektov, ki simbolizirajo gnilobo, nasilje in mračnost navidez idiličnih skupnosti. V maniri filmov noir imamo opravka z naivnim mladeničem (Kyle MacLachlan), katerega odkritje odrezanega človeškega ušesa zbliža s skrivnostno pevko, nekakšno anti-usodno žensko (Isabella Rossellini), katero zlorablja in ustrahuje kriminalec Frank Booth (izvrstni Dennis Hopper). Lynch spretno kombinira žanrska pravila, eksperimentalne vložke in ironični odnos do ljubezni in idile 50. let prejšnjega stoletja, na več mestih pa simbolizem, čudovita fotografija in prisotnost MacLachlana kot dobrosrčnega fanta, ki želi svetu samo dobro, močno spominja na duh nadaljevanke Twin Peaks. Mislim, da ne bi zgrešil veliko, če rečem, da je Blue Velvet film, ki je enako čudovit kot tudi grozljiv. Upravičeno eden od vrhuncev Lyncheve filmografije.

bluevelvet2

 IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *