1_nm0n9_cbjoy0tggkvf3v-w

Enola Holmes (2020)

Za začetek kratka obrazložitev; Enola Holmes je serija mladinskih knjig ameriške pisateljice Nancy Springer o pustolovščinah naslovne junakinje, sicer mlajše sestre slovitega detektiva Sherlocka Holmesa. V svoji prvi veliki avanturi spoznamo 16 – letno Enolo (Millie Bobby Brown), katero je mati (Helena Bonham Carter) vzgajala kar doma in jo naučila branja, pisanja, športa in celo borilnih veščin. Na Enolin 16. rojstni dan mama izgine neznano kam, zato se dekle navkljub nasprotovanju svojih starejših bratov Mycrofta in Sherlocka (Henry Cavill) odpravi v London, da bi odkrila razloge za skrivnostno izginotje, pri tem pa naleti na veliko zaroto in hkrati naleti na mnoge pasti odraščanja mladih deklet v strogo tradicionalni viktorijanski družbi.

Millie Bobby Brown in Enola Holmes (2020)

Enola Holmes je film, ki prepleta dva žanra; dokaj konvencionalno detektivsko pustolovščino, obarvano z lahkotnim humorjem in pogostim razbijanjem “četrtega” zidu (način pripovedovanja, kjer lik pred kamero diretno komunicira z občinstvom) ter satirično komedijo, ki se obregne ob starokopitna pravila patriarhalno urejene skupnosti ter sistematičnega zatiranja osebne svobode žensk, katerih edini cilj v življenju ni zgolj poroka s čednim moškim ter skrb za otroke. Na tehnični ravni filmu ni moč veliko očitati; vrhunski kostumografija in scenografija prepričljivo obudita videz in duh strogega viktorijanskega okolja, barvite in raznolike lokacije pa poskrbijo, da je zgodba ves čas začinjena s pristnim pustolovskim duhom. Pohvaliti velja tudi glavno igralko, ki navkljub mladosti svoje delo opravi zelo dobro in brez dvoma jo lahko uvrstimo med ene od velikih upov mlajše generacije filmskih igralcev.

Millie Bobby Brown in Enola Holmes (2020)

Žal pa se na tem mestu dobre plati filma tudi končajo, saj Enola Holmes gledalcu kvari užitek z nezanimivo zgodbo, površinskimi liki ter sila nerodnim in patetičnim serviranjem političnih komentarjev, ki so posledica hollywoodskega kozmetičnega feminizma, ki je v zadnjih letih pri čezlužnikih vse pogostejši (in hkrati vse bolj nadležen). Da ne bo pomote; s filmi, ki skušajo v zgodbo vnesti feministične podtone, ni nič narobe. Težava je zgolj v tem, da Hollywood s svojo osladno politično korektnostjo in čaščenjem površinskosti ni zmožen nasloviti tovrstnih kompleksnih družbenih tem, saj za to preprosto nima občutka. To je v primeru Enole Holmes še toliko bolj razvidno, saj se film bolj kot z zgodbo in liki ukvarja z neprestanim poudarjanjem političnega “statementa” o tem, da so ženske močne in nadpovprečno sposobne, moški pa bodisi enodimenzionalni seksisti ali pusti dolgočasneži brez karizme. Med slednje spada tudi Cavillov Sherlock Holmes, ki večino časa deluje tako izgubljeno, zdolgočaseno in medlo, da gledalec dobi občutek, kot da pred seboj ne gleda Sherlocka Holmesa.

Henry Cavill and Millie Bobby Brown in Enola Holmes (2020)

Še največji problem filma pa je ta, da je naslovni lik preprosto nezanimiv. Hollywood namreč še vedno in ugotovil, da je za močan ženski lik potrebno še kaj več kot zgolj poudarjanje, da je… no, ženska. Podobno kot pri supeherojski akciji Captain Marvel imamo tudi tokrat opravka s filmom, ki je tako obseden s prodajanjem naslovne junakinje kot feministične ikone, da tej pozabi dodati kakršnokoli osebnost ali globino. Sicer je Millie Bobby Brown bistveno bolj simpatična in energična kot pusta Brie Larson, pa vendar je škoda, da film zgodbi in likom ne pusti dihati, ker jih neprestano hrani s površinskimi politični komentarji ter moralističnimi pridigami, ki gledalcu diktirajo, kako mora razmišljati in čutiti. Zgodba filma je sicer ambiciozna in se skuša dotakniti obdobja, ko so ženske bile močan boj za doseg najbolj osnovnih človekovih pravic, toda ravno zato, ker so filmu zgodba in liki drugotnega pomena, se gledalec prej dolgočasi kot pa grize nohte od suspenza.

Enola Holmes je film, ki se močno trudi biti progresiven in politično korekten, hkrati pa ga ravno to najbolj ovira pri temu, da bi štrlel iz povprečja. Simpatična glavna igralka, tehnična izpiljenost ter razkošne podobe žal niso dovolj, če film nima zanimive zgodbe in karizmatičnih likov. In kot sem že nekajkrat povedal; Hollywood bi moral za nekaj let opustiti svoje “feministične” ambicije in te prepustiti neodvisnim filmarjem, ki so pri naslavljanju tovrstnih tem bistveno bolj življenjski in iskreni. Ali pa naj za nasvet vprašajo režiserko Patty Jenkins, ki je z akcijo Wonder Woman dokazala, da je moč ustvariti močan ženski lik z globino in očarljivostjo. Enola Holmes to zaenkrat ni.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *