mv5bngzjotc1mzmtmji2mi00mdk3lwfkodetyjdizgrkytdmzdk5xkeyxkfqcgdeqxvymdi2ndg0nq-_v1_

Dogs Don’t Wear Pants (2019)

Psi ne nosijo hlač je na trenutke težko gledljiv film, ki izzove občinstvo, naj usmeri pogled v svoje skrite fantazije in fetiše. Za tiste, ki so pripravljeni to storiti, pa je temačna sadomazohistična komedija s presenetljivo optimističnim in upajočim koncem. V svetu teme in žalosti »seks ječa» ni nič bolj nenavaden kraj za iskanje tolažbe kot katerikoli drugi.

“Psi ne nosijo hlač!” je ukaz domine Mone (Krista Kosonen) svojemu podrejenemu Juhi (Pekka Strang), da ta sleče hlače in gre na vse štiri. To je ključni trenutek v zgodbi finskega režiserja Jukka-Pekke Valkeapää in začetek bolečega potovanja za glavnega junaka, ki je enako duhovit, kot je izgubljen in nepredvidljiv. Na robu svojega obstoja žaluje in obupano išče tisto nekaj, kar bi ga potegnilo nazaj v življenje. Nekaj, kar bi mu dalo smisel. Karkoli.

Približno deset let po smrti svoje žene, ki se je v nesreči utopila, srčni kirurg Juha brezciljno tava skozi vsakdan. Masturbira z njenimi spodnjimi hlačkami, povešenimi čez obraz. Utaplja se v vonju njenega parfuma, ker je ne more preboleti. Tako otopel je, da ob rojstnodnevni želji hčerke Elli, ki bi si prebodla jezik – dejanje, ki kar kliče po reakciji njenega očeta – Juha ne najde niti toliko moči, da bi se ji upiral. Brezizrazno ji ustreže, nato pa ob obisku pirsing studija zaide v svet ukazovalne Mone. Ta ga, misleč, da je Juha ena izmed strank, začne pretepati in ga podvrže avtoerotični zadušitvi. Spremeni ga v spolnega sužnja. Šele takrat, v neskončnem prostoru med življenjem in smrtjo, skozi mračno podvodno vizijo Juha za trenutek uzre svojo ženo in končno več ne čuti bolečine.

Kinematografija (Pietari Peltola) namenoma meji na žanr grozljivke in film se zelo približa temu, da bi ga uvrstili v omenjeni žanr. S trdo erotiko v kleti, kjer se izživijo vse sprevrženosti, ki si jih lahko zamislite, z domino v črnem usnju, ki se razkrije ob rdeči neonski svetlobi, z moškim na vseh štirih in v scanju ter krvi. Ni za tiste z občutljivim želodcem. Niti za tiste, ki ne prenesejo prizorov ruvanja zob s kleščami. Ampak Psi ne nosijo hlač nikakor ni grozljivka, saj njen namen ni prestrašiti. Temačne tone uporabi zgolj za pot nazaj k ljubezni in odrešitvi. Spust v zajčjo luknjo, ki vodi ven iz norosti.

Spremljamo počasno in ekstremno dramo o žalovanju. Pripoved o povsem razčlovečenem posamezniku, ki mu je bilo odvzeto vse. Da bi našel tisti vsaj osnovni pogoj za življenje, mora trpeti. Želi si čutiti. Tudi če je na vseh štirih, gol kot pes. Plačal bi, da ga nekdo davi in skorajda ubije. Za vse ostalo mu ni več mar. »Vem, kako človeško srce deluje,« reče naivno, preden se zbudi v tragedijo. In edini način, kako pobegniti iz bolečine, je samo trpinčenje samega sebe.

To je tudi film, ki ga je treba poslušati v enaki meri kot gledati, saj zvočna zasnova (Micke Nyström) doda k napetosti in nelagodju. Tako ali drugače, film želi sprožiti reakcijo in razmislek. Prvotni osnutek scenarija je bil namreč po besedah režiserja še intenzivnejši, zato je prav črni humor tisti, ki gledalca razbremeni težavnih tematik, ki jih mora nositi na svojih plečih skozi celoten celovečerec. J.-P. Valkeapää je šel celo tako daleč, da je svojo stvaritev oklical za »romantično komedijo«. Morda pa to drži. Če izhajamo iz misli Bertolta Brechta, znanega nemškega marksista, režiserja in poeta: “Naj se v dobi krvave zmede, urejenega nereda, načrtovane kaprice in razčlovečenega človeštva nič ne imenuje za naravno, drugače vse postane nespremenljivo.« V moderni družbi, kjer klet v okviru psihoanalize predstavlja tisti prvi nivo človeške psihe (id, ego, superego) in pa »zaklenjeni prostor«, kjer pridejo do izraza skrita hrepenenja ter popolnoma podzavestna egoistična sila – morda pa to drži.

Film je najmočnejši v karakterizaciji likov, kajti enako kot Juha je kompleksna tudi Mona. Morda še bolj. Plasti in plasti bolečine, preoblečene v usnje, za katerim se skriva in trpinči druge. Se nad njimi izživlja? Ali pa jim pomaga? Film briljantno varira v tonu med njenim dnevom, nežno fizioterapevtko, in nočjo, ko se transformira. Prav tako se preoblikuje njen odnos z Juho. Med dvema mučenikoma je ta vzajemen, ampak gre še globlje. Bizarna skrajnost daje obema tisto, kar potrebujeta, da bi preprečila življenjsko (pre)obremenitev.

Psi ne nosijo hlač je zgodba o obsedenosti, pri kateri je pot usmerjena od nenavezanosti do človeške topline, ne pa obratno. Juha sicer poskuša spremeniti Mono, da bi čim bolj ustrezala njegovi fantaziji, vendar mu ta moč prevzame nazaj skozi dinamiko njunih spolnih transakcij, ki se končajo v nazornem finalu. Tam je vsaka njuno želja potisnjena do točke preloma.

Arvostelu: BDSM-kuvastonsa alla kotimainen Koirat eivät käytä housuja on  vaikuttava tarina surusta ja yksinäisyydestä - Muropaketti.com

Film označiti zgolj za provokacijo bi bilo povsem napačno. Njegova vizualizacija je racionalna in vsebinska. Poleg slikovite narave pa odpira tudi nekaj zanimivih razmišljanj o skrajnostih spolnega užitka in bolečine, o povezavi med travmo in spolnim prebujanjem in o vprašanju, kako lahko človeški um najde katarzo v fizični agoniji.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *