Leto 2020 se počasi bliža h koncu. Stopili smo v mesec december, zabarikadirani za štirimi stenami in upajoči, da se nam bodo življenja po izbruhu epidemije koronavirusa dokončno umirila. In ko je že govora o omenjenem virusu; ta je letos pošteno pretresel tudi čezlužniško filmsko industrijo, centralizirano okoli Hollywooda, ki je bila prisiljena prestaviti cel kup dobičkonosnih blockbusterjev.
Moje malenkosti to ni pretirano prizadelo, saj sem nekoliko utrujen od vse bolj dolgočasnih superherojskih akcij, predelav in neštetih nadaljevanj franšiz, ki že zdavnaj nimajo česa za pokazati in povedati. Ravno zaradi odsotnosti prvoligašev pa so toliko bolj do izraza prišle manjše oz. neodvisne filmske produkcije, ki še vedno prisegajo na vsebino in ne (zgolj) na formo. Med temi malimi biseri bi sam izpostavil pretresljivo dramo Never Rarely Sometimes Always, ki se loteva zelo občutljive problematike splava med mladimi. Režiserka in scenaristka Eliza Hittman je z odgovornim pristopom do tematike in pristnim realizmom ustvarila enega od največjih filmskih presežkov letošnjega leta.
Nasploh so neodvisna filmska produkcija oz. manjši filmi letos reševali čast sedme umetnosti (no, če smo iskreni, to počne skoraj vsako leto); od domiselnih, strašljivih in stilsko dovršenih grozljivk (Swallow, The Platform, The Other Lamb, Gretel & Hansel, The Lodge, Philophobia: or the Fear of Falling in Love in The Dark and The Wicked), duhovitih in odštekanih “mindfuck” šokerjev (Vivarium, Blow The Man Down, Possessor), žanrskih poslastic z močnim družbenim komentarjem o težavnem položaju istospolno usmerjenih (The Boys in the Band) žensk v sodobni družbi (Blood On Her Name, Swerve, A Good Woman is Hard to Find, The Assistant), rasizmu (His House, Les Miserables), težavnem odraščanju mladih (Beats, System Crasher, Make Up, Ne pozabi dihati) sistemskemu zatiranju osnovnih človekovih pravic (The Trial of the Chicago 7) ter posledicah grozljive revščine (Listen). Nasmejala pa sta nas nekonvencionalna romanca Straight Up ter drugo sodelovanje dueta Sofia Coppola – Bill Murray v prisrčni dramediji On The Rocks.
Ironično je naneslo, da katastrofalno leto 2020 ni prineslo toliko filmskih katastrof, kot smo jih sicer vajeni. A še vedno je tu nekaj izbranega filmskega plevela, ki nam je letos požrlo nekaj živcev. Naše gore listu Mitji Okornu je uspel veliki met in uspel stopiti v Hollywood, žal pa si je za svoj čezlužniški debi izbral eno najbolj dolgočasnih, klišejskih in slabo odigranih filmskih romanc letos Life In a Year. Več sreče prihodnjič. V mesecu januarju nas je (ne ravno presenetljivo) dolgočasil sterilni Dolittle, medtem ko je sicer meni izredno ljub igralec John Turturro v celoti razočaral s poraznim, nezabavnim in nasploh imbecilnim “Big Lebowski” spin-offom The Jesus Rolls.
Čeprav je mnoge navdušil, me je uspaval Sonic the Hedgehog, sicer kompetentni politični satirik Jon Stewart je ustvaril presenetljivo mrtvo in dolgočasno komedijo Irresistible, Mel Gibson je skupaj z nami zapravljal čas v akciji Force of Nature, medtem ko se je Robert De Niro blamiral v katastrofi The War with Grandpa. Adam Sandler je po lanskoletnem presežku Uncut Gems znova dokazal, da lahko posname zanič komedijo (Hubie Halloween), medtem ko mi je za zmedeno, pusto in generično mladinsko pustolovščino Artemis Fowl ter nedomiselno grozljivko Fantasy Island že zdavnaj zmanjkalo besed. Če pa iščete enega najbolj zmedenih, nesmiselnih in nasploh “wtf” filmov, za katere ni povsem jasno, kaj bi radi dosegli, pa vas na tem področju grozljivka Antebellum ne bo razočarala.
