mrbb_unit_09315_r

Ma Rainey’s Black Bottom (2020)

Za začetek nekaj informacij za boljše razumevanje vsebine filma; Ma Rainey’s Black Bottom je glasbena drama, posneta po istoimenski gledališki igri Augusta Wilsona, ki se posveča zapuščini legendarne blues pevke Gertrude “Ma” Rainey. Mati bluesa, ki je s svojim južnjaškim temperamentom, močnim vokalom in še močnejšo odrsko prezenco navdihnila cele generacije blues glasbenikov, je hkrati predstavljala tudi ikono temnopolte skupnosti na začetku 20. stoletja, saj je bila v času močne rasne segregacije in obvladovanja glasbene industrije s strani belcev ena od najbolj popularnih in vplivnih temnopoltih izvajalk. Pričujoči film je fiktivni prikaz enega popoldneva v Chicagu leta 1920, ko se Raineyjeva (Viola Davis) odpravi v studio, da bi s svojo spremljevalno skupino posnela novo ploščo, vendar se ob prihodu zaplete v prepir s predstavniki založbe kot tudi enako karizmatičnim in muhastim trobentačem Leveejem (Chadwick Boseman), ki meni, da je njegov talent prevelik za skupino in hrepeni po samostojni glasbeni poti.

Ma Rainey's Black Bottom': Netflix Movie Review - Rolling Stone

Glasbena drama Ma Rainey’s Black Bottom (via Netflix) je med drugim zbudila veliko pozornosti tudi zaradi žalostnega dejstva, da gre za zadnji film igralca Chadwicka Bosemana (večina ga kakopak najbolj pozna po superherojski akciji Black Panther), ki je letos tragično preminul za posledicama raka na debelem črevesju. In ob ogledu pričujočega filma se kakopak nisem mogel znebiti občutka, da je Boseman potihem vedel, da se poslavlja od nas in je ravno zato v svojo zadnjo veliko vlogo dal vse, kar premore. Ne bomo pretiravali, če rečemo, da je Boseman tisti, ki pri gledalcu nemudoma zbudi pozornost z ravno pravšnjo mero šarmantnosti, zaletavosti ter impulzivnosti. Boseman tokrat res da vse od sebe in postreže z daleč najboljšo predstavo v svoji karieri, njegov labodji spev pa je tudi lep primer tega, kako se mora gledalec zavezati svojemu poklicu in iz sebe spraviti maksimum. A navkljub temu ne smemo delati krivice Davisovi, ki znova postreže z veličastno prezenco in izvrsto ujame karizmo ter vročekrvnost resnične Raineyjeve. Ne bom se čudil, če bosta na naslednjih Oskarjih veljala za favorita v svoji kategoriji. In to povsem zasluženo, da ne bo pomote.

Watch the trailer for Chadwick Boseman's final film 'Ma Rainey's Black  Bottom'

A Ma Rainey’s Black Bottom ni zgolj drama o prepirih med glasbeniki, temveč večplastna zgodba z močnim družbenim komentarjem o položaju temnopolte skupnosti v obdobju močne rasne segregacije z največ poudarka na težavah, s katerimi so se soočali temnopolti glasbeni izvajalcih pri založbah, katere so vodili pretežno belci. Film subtilno ter premišljeno izpostavi zlorabo bluesa, ki so jo glasbeniki razumeli kot najbolj iskren način izpovedovanja osebne bolečine ter hrepenenja po boljšem življenju, medtem ko so založbe v tej glasbeni zvrsti videli zgolj priložnost za hiter zaslužek. Raineyjeva je tako v filmu izpostavljena kot razdvojen lik, ki želi imeti popoln nadzor nad svojo glasbo, saj je vanjo vlagala dušo in telo, hkrati pa je prisiljena sklepati kompromise s pohlepnimi založniki ter muhastimi sodelavci. Med kvalitete filma, ki ga je med drugim produciral Denzel Washington (ta je leta 2016 prav tako očaral z režijo filmske adaptacije Wilsonove igre Fences) pa je treba obvezno prišteti razkošno kostumografijo, preprosta, toda vzdušno vizualno podobo, zavidljivo produkcijo ter kakopak odlično glasbo, ki nas znova spomni, zakaj je blues ena od redkih glasbenih zvrsti, imunih na zastarelost. Edina stvar, ki bi jo filmu lahko štel v minus, je ta, da v zadnjih petih minutah postreže z nepredvidljivim nasilnim zasukom, ki bi sicer moral šokirati, vendar pa izpade nekoliko nevmesno in ne v skladu z vsem ostalim, čemur smo bili v filmu priča.

Ma Rainey's Black Bottom' Review: All the Blues That's Fit to Sing - The  New York Times

Ma Rainey’s Black Bottom je film, ki se večino časa odvija znotraj utesnjenega glasbenega studia, vendar je kljub temu venomer živahen, duhovit, razkošen in ganljiv prikaz težavnega obdobja v glasbeni zgodovini, ki je bil za temnopolto skupnost ključnega pomena. Zaznamovan z odličnimi igralskimi predstavami, energičnim blues melosom, črnim humorjem, zbadljivimi dialogi ter še vedno aktualnim družbenim komentarjem na temo rasizma je vsekakor vreden večkratnega ogleda.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *