The Sound of Metal

Sound of Metal (2019)

V prvem igranem celovečernem filmu režiserja Dariusa Marderja, znanem po dokumentarcu Loot (2008), Riz Ahmed igra bobnarja, ki se mora spopasti z nenadno izgubo sluha.

Film se začne glasno, z brezkompromisnim napadom na čutila. Ruben (Riz Ahmed) tolče po bobnih, kot da je sodni dan. S punk rock skupino nastopajo pred majhnim občinstvom in so ravno na tisti točki vzpenjajoče se kariere, ko si še lahko privoščijo popolno svobodo. Pred njimi je snemanje albuma in čaka jih cel svet poslušalcev. Pred seboj imajo velike cilje. Popoln prizor za uvod, ki se tako vleče, da postaja fizično naporen. Vse težje je poslušati neprekinjen hrušč, ki pripelje do točke, ko si posameznik želi zgolj tišine. Ne vedoč, da bo to edino, kar bo Ruben še lahko slišal.

Sound of Metal (2019) - IMDb

Sound of Metal je eden najbolj zanimivih filmov leta, saj ne govori niti o metal glasbi niti o koncertnem nastopanju ali boemskem življenju nadobudnih glasbenikov. Ni razuzdan in provokativen. Ni treba, da je, saj s tišino pove več. Z osebno dramo in počasnim ritmom pripovedovanja, ki je tako kot neizprosna slušna izoliranost v čistem nasprotju z glasnimi udarci bobnarskih činel, prikaže strm spust v osamo, po tem ko Ruben začne izgubljati tla pod nogami. Vse tisto, kar ima rad, mu je čez noč odvzet, njegov sluh pa po hitrem postopku za vedno izginja. Če nadaljuje z igranjem bobnov, bo v celoti oglušel.

Ruben je bivši odvisnik od heroina, sedaj pa se hrani z glasbo in brezskrbnim rokerskim načinom življenja. Drugega v življenju nima. Z dekletom Louise (Olivia Cooke), pevko v njegovi skupini, živita v kombiju. Dan po koncertu se na parkirišču trgovskega centra zdita zadovoljna s tem, kar imata. Skupaj sta štiri leta, vse odkar se je Ruben začel zdraviti zaradi odvisnosti, zato je Louise do njega še posebej zaščitniška, saj dobro razume strahove ponovnega padca v odvisnost. Zdaj, ko je njen partner resnično prestrašen, globoko žalosten in izgubljen, je verjetnost, da se bo vdal staremu način življenja, toliko večja. Njun odnos je ključen pri razumevanju, kako obremenjujoča izkušnja je izguba sluha.

Sound of Metal

Louise mu najde skupino za samopomoč s trinajstimi koraki, ki jo daleč od ljudi sredi narave vodi Joe (Paul Raci – igralec črpa iz življenjskih izkušenj, saj je sin gluhih staršev). Skupaj z Louise se odločita, da je to najboljša izbira zanj, saj je Ruben na robu živčnega zloma. Zmanjkuje mu moči in vse manj ima drugih možnosti. Če se prepusti programu, to pomeni, da ne bo imel več stika z zunanjim svetom. Niti z Louise.

Nočna mora je še toliko bolj grozljiva zanj, ki kot bobnar čuti vsak udarec. Glasba je ritem njegovega srca. Izguba sluha je zanj, kot da bi mu nekdo segel v prsni koš in mu pobral ven ves kisik. Zaradi tega intenzivnega elementa zgodba ne potrebuje veliko, da prepriča, gane in zaposli možgane. Da gledalcu nameni čas za razmislek. Gledalec se neizogibno sprašuje, kako bi bilo, če ne bi mogel več slišati.

Sound of Metal

Kar film pokaže, je pristno. Nadvse človeške reakcije in psihološko obremenitev, ki jo izguba sluha lahko ima na odnose med ljudmi. Ruben prav tako ni človek, ki bi zlahka spremenil svoje razmišljanje, kaj šele, da bi se naučil živeti drugače. Ampak prav to mora storiti, kar je tudi sporočilo filma. Na težko pot mora sam in če želi priti iz brezna, mora postati drug človek.

Film je težak in čustven, tako kot so senzibilne tudi igralska izvedba (Ahmed je še posebej navdušujoč), ter prikaže, kako težko je v takšni situaciji, sploh ker je operacija, ki bi lahko pomagala, izjemno draga. Z menjavanjem med zvočnimi prebliski in čisto tišino film nazorno prikaže, kako osamljen svet kar naenkrat postane za Rubena, ki se ne more več niti normalno sporazumevati. Ne ve, kaj govorijo drugi okoli njega. Operacija sicer lahko pomaga, ampak samo delno, kot to boleče spozna na lastni koži. Zvočni dizajn je zlahka najboljša kvaliteta filma. Eden izmed izstopajočih detajlov v prikazu izgube nadzora in moči je tudi prezenca Rubena, ki je na začetku prikazan brez majice; izredno mišičast in v formi, tekom filma pa postane le še bleda senca samega sebe. Da film njegov mentalni razkroj prikaže tudi skozi fizični aspekt, je hvalevreden dosežek.

Sound of Metal

Tisto, kar zmoti, je dinamika filma, ki se sčasoma začne vleči in se ne ozira preveč na vsebino, pač pa raje nameni pozornost doživljanju. Zgodba je pomemben del vsakega dobrega filma, a je tokrat potisnjena na stran. To je zelo očitno v zaključku, ko Ruben nenadoma  sprejme veliko odločitev in se odpravi v Francijo, da ponovno najde Louise, kar daje nepotešen občutek, kot da se vse to odvija zgolj zato, ker se nekaj preprosto mora zgoditi. Drugače Rubena in ostale film spremlja le na nekaj izbranih lokacijah, večinoma preko dialogov in pogledov. Film zahteva veliko zbranost in pozornost, saj minimalistična zvočna slika sicer služi namenu, a je film posledično hladnejši in težje prebavljiv.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *