Ob ogledu filma Call Me By Your Name sem nemudoma potegnil mnoge vzporednice z lanskoletno zmagovalko na Oskarjih, lirično dramo Moonlight; oba izdelka se namreč na izredno melanholičen ter tenkočuten način osredotočata na odraščanje najstnikov, ki sta se tekom življenja prisiljena soočiti s svojo drugačnostjo in jo tudi sprejeti. Call Me By Your Name v ospredje postavi 17 – letnega Elia, ki leta 1983 s svojimi starši preživlja poletne počitnice v Italiji, pri tem pa se nehote zaplete v strastno razmerje z očetovim univerzitetnim asistentom Oliverjem, vendar pa tok časa poskrbi, da njuna sprva lahkotna poletna romanca preraste v pravo ljubezen z žal omejenim rokom trajanja. Zgodba kot taka ne predstavlja novosti, vendar pa pričujoči film – tako kot lanskoletna mojstrovina Moonlight – dokaže, da lahko že večkrat videno vsebino predstaviš na izvirne in domiselne načine. Režiser Luca Guadagnino tako ustvari lirično romantično dramo, ki postreže s hkrati preprostimi in čudovtimi prizori idiličnega italijanskega podeželja, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Na takšen način se odvija tudi Elijeva in Oliverjeva zgodba; z umirjenim tempom, duhovitimi dialogi in odličnimi igralskimi kreacijami, še posebej Timotheéja Chalameta in Arnieja Hammerja. Njuna romanca izpade prepričljivo, saj Gudagnino veliko časa nameni razvoju odonsa, ki je sprva zaznamovan s cinizmom, zadregami in humornimi vložki, kasneje pa se napolni z iskrenimi emocijami. Call Me By Your Name je ganljiva, mestoma zabavna in ravno prav provokativna in z izvirnim simbolizmom napolnjena drama, ki jo gledalec zlepa ne pozabi. Mojstrovina.
