140689234_3647622621950543_3946982816869900584_n

Izbrana filmografija: David Lynch

Eraserhead (1977)

Prvenec Davida Lyncha, sicer pionirja modernega filmskega surrealizma, je zaradi denarnih težav nastajal kar dobrih pet let. Kljub mnogim negativnim odzivom s strani potencialnih financerjev ) je Lynch ves ta čas ostal zvest mračni viziji filma, ki je bolj osebna kot se zdi na prvi pogled. V času nastajanja te moreče črnobele klasike je Lynch doživljal ogromen strah pred očetovstvom, zato bi si upal reči, da je njegov prvi film hkrati tudi najbolj intimen ter pod plastjo izrazitega simbolizma dokaj zgovoren. Zgodba je postavljena na neimenovani planet, ki pravzaprav spominja na okolje industrijskih mest in tu spoznamo glavnega junaka Henryja, tovarniškega delavca, katerega življenje se obrne na glavo, ko njegovo čustveno nestabilno dekle rodi grozljivo iznakaženega novorojenčka, ki poleg tega po cele dneve in noči žalostno tuli. Ne mine dolgo, ko začne Henry izgubljati razum, svet okoli njega pa se spreminja v nekaj, kar spominja na realizirano nočno moro. Eraserhead lahko razumemo kot provokativen vpogled v tisto plat očetovstva, ki jo mnogi v stanju popolne evforičnosti in čestitk prezrejo; neprespane noči, ki se kar nočejo nehati, strašljiv občutek, da si postavljen v vlogo nosilca odgovornosti za malo bitje in nezmožnost soočanja z lastno eksistenco, ki ni več zreducirana zgolj na izvajanje službenih dolžnosti. Lynch te občutke več kot zgovorno prikaže v pričujočem filmu, ki zadane v polno z morečo atmosfero hladnega industrijskega okolja, črnobelo fotografijo, kjer črna večkrat dobesedno pogoltne belo barvo in tesnobnostjo majhne sobice, kjer se odvije večina dogajanja. Drugače povedano; glavni junaki ne uspejo pobegniti iz sobe, ker so “obtičali” z nemočnim bitjecem, ki je povrhu tega še grozljivo deformirano. Upam si trditi, da se mnogo očetov na simbolični ravni spopada s takšnimi občutki in ravno zato je treba Lynch priznati pogum, da je vse te strahove, kompleksne in dvome uspel zvizualizirati v Eraserhead oz. filmsko mojstrovino, katere ne bi gledal več kot enkrat. Za moj okus je film malce preveč moreč in okruten, vendar po drugi strani menim, da je to tudi njegov namen. Vizualna interpretacija grozljivih plati očetovstva.

Vtis:

Rezultat iskanja slik za eraserhead 1977

The Elephant Man (1980)

Verjemi ali ne, toda David Lynch je s svojim morečim prvencem Eraserhead, ki na simboličen način prikazuje strahove očetovstva, zbudil pozornost komičnega velikana Mela Brooksa, ki je avtorju pomagal realizirati svoj drugi celovečerec, biografsko dramo The Elephant Man. Film pripoveduje resnično zgodbo Josepha Merricka (1862 – 1890), grozljivo deformiranega možakarja, ki ga je pod svoje okrilje vzel priznani londonski kirurg Frederick Treves in mu ponudil zatočišče v bolnišnici ter ga s počasnimi koraki uspel približati širši javnosti. Film je za filmarja, kot je Lynch, precej neobičajen, saj ga zaznamuje tradicionalni način pripovedništva, linearna struktura ter močna distanca od grozljivega simbolizma njegovega prvenca. To pa niti ni tako moteče, saj si Lynch na vsake toliko časa (še posebej v enigmatičnem koncu) privošči krajše izlete v območje filmske avantgarde, ki navkljub temu nikoli ne prekinejo vzdušja okvirne zgodbe. Lynch se podobno kot v Twin Peaks: Fire Walk With Me loteva življenja neobičajnega junaka, ki pri gledalcu zbuja močno sočutje, ne da bi se ob tem okužil s sentimentalnostjo ali ceneno eksplotacijo. Četudi se film osredotoča na Merrickovo fizično stanje, je mnogo več poudarka na njegovi bistroumnosti, uglajenosti ter splošni veri v dobro. Seveda pa je osnovni zaplet filma v ironični analizi zverinske družbe, ki glavnega junaka obravnava kot pošast in zločinca, pretresljivost zgodbe pa še dodatno poudari Lynchevo vizualno oko za turobno in hladno industrijsko okolje Londona v drugi polovici 19. stoletja. K temu dodajmo še odlične igralske predstave (tako John Hurt kot Anthony Hopkins sta v vlogi Merricka in Trevesa vrhunska), osupljivo masko ter Lynchevo eksperimentiranje z žanrom biografske zgodovine drame in rezultat tega je eden od najboljših filmov 80. let. Drama, kjer je edina prava pošast družba s svojimi predsodki.

Vtis:

Rezultat iskanja slik za THE ELEPHANT MAN MASK

Blue Velvet (1986)

Čeprav David Lynch velja za izrazito nekonvencionalnega filmarja, ki pri gledalcih pušča občutke fascinacije in psihične utrujenost, bi lahko rekli, da je njegov najbolj znan film Blue Velvet hkrati tudi njegov najbolj dostopen. Zgodba, ki črpa mnogo elementov iz klasičnih filmov noir, nagovarja gledalca na več ravneh, toda v osnovi gre za Lynchev satirični, nadrealistični in mestoma moreč vpogled v intimo ameriških predmestij, ki so polna grozljivih skrivnosti. Slednje nakazuje že eden od uvodnih prizorov, kjer nas Lynch s kamero popelje pod dno lično pokošene trave in razkrije gnezdo nagnusnih insektov, ki simbolizirajo gnilobo, nasilje in mračnost navidez idiličnih skupnosti. V maniri filmov noir imamo opravka z naivnim mladeničem (Kyle MacLachlan), katerega odkritje odrezanega človeškega ušesa zbliža s skrivnostno pevko, nekakšno anti-usodno žensko (Isabella Rossellini), katero zlorablja in ustrahuje kriminalec Frank Booth (izvrstni Dennis Hopper). Lynch spretno kombinira žanrska pravila, eksperimentalne vložke in ironični odnos do ljubezni in idile 50. let prejšnjega stoletja, na več mestih pa simbolizem, čudovita fotografija in prisotnost MacLachlana kot dobrosrčnega fanta, ki želi svetu samo dobro, močno spominja na duh nadaljevanke Twin Peaks. Mislim, da ne bi zgrešil veliko, če rečem, da je Blue Velvet film, ki je enako čudovit kot tudi grozljiv. Upravičeno eden od vrhuncev Lyncheve filmografije.

Vtis:

Blue Velvet (1986) | Auckland Art Gallery

Wild at Heart (1988)

Ta svet je divji po srcu,” dahne Lula, podivjana 20 – letnica, katere srce (in libido) utripa za še bolj podivjanega izobčenca, nasilneža in na sprevržen način tudi romantičnega šarmeja Sailorja (po naše; Mornar), ki obožuje death metal, Elvisa Presleyja ter hitre avtomobile. Wild At Heart je eden od bolj podivjanih, zabavnih, barvitih in gledalcu dostopnih filmov Davida Lyncha, kar je za režiserja njegovega slovesa tako dobrodošla kot tvegana poteza; kako posneti film z bolj konvencionalno strukturo, popkulturnimi referencami, skorajda stripovskim nasiljem in erotiko, ne da bi ob tem izpadel ceneno ali pretirano eksplotacijsko? Preprosto; moraš biti mojster, kot je Lynch. Wild At Heart je unikatna mešanica road movieja, kriminalke, neo-noir trilerja, romantičnega filma in črne komedije, kjer imamo na eni strani zaljubljeni par v podobi izvrstnih Nicolasa Cagea in Laure Dern ter na drugi gangsterje, najete morilce, ljubosumne matere in druge čudaške like (še posebej Willem Defore je skriti biser filma), vsi skupaj se nahajajo v Lynchevi interpretaciji pekla, katerega lahko zaustavi zgolj podivjana ljubezen osrednjih junakov. Wild At Heart je sicer nekoliko razvlečen in mu v zadnji tretjini začne pojenjati sapa, vendar je osvežujoče videti Lyncha v svoji najbolj divji in uporniški fazi dotedaj. Simpatična norost.

Vtis:

Rezultat iskanja slik za WILD AT HEART 1990

Twin Peaks: Fire Walk With Me (1992)

Nadaljevanka Twin Peaks, v kateri je mladi agent FBI raziskoval umor srednješolke Laure Palmer v navidez idiličnem podeželskem mestecu, je s svojo prvo sezono na začetku 90. let podirala rekorde gledanosti in za vedno spremenila mehanizme televizijske zabave. Briljantna mešanica napete kriminalke, romantične limonade in srhljivega surrealizma je zrasla v glavi mojstra filmskega čudaštva Davida Lyncha, ki sprva ni imel namena razkriti identitete dekletovega morilca. Do tega (žal) ni prišlo in morilec je bil razkrinkan na sredini 2. sezone, od tistega trenutka naprej pa je nadaljevanka izgubljala boj z gledanostjo, kar je posledično vodilo do njene ukinitve. Kljub temu pa se Lynch še ni nameraval odpovedati skrivnostim, ki jih mesto ponuja in je leto dni kasneje predstavil celovečerni film Twin Peaks: Fire Walk With Me, ki pa med kritiki in publiko ni bilo toplo sprejet. Takšen odziv je po svoje razumljiv, saj film sklene kar nekaj radikalnih odločitev, ki niso bile pogodu niti najbolj fanatičnem oboževalcem nadaljevanke. Prvič; film služi kot predzgodba, kar pomeni, da se ne začne tam, kjer se je zadnja epizoda končala, ampak pokriva dogodke pred začetkom nadaljevanke. Drugič; oboževalci so od Lyncha pričakovali, da bo s filmom uspel odgovoriti na nerazrešena vprašanja iz  serije, vendar je namesto tega zgodbo zavil v še večji plašč skrivnostnosti in ponudil mnogo več vprašanj kot pa odgovorov. Tretjič; film se posveča srhljivemu prikazu psihičnega kolapsa zlorabljene Laure, ki se v zadnjih dneh pred svojo smrtjo sooča z mnogimi ovirami, bolj ali manj pa je jasno, da se njena zgodba ne more končati drugače kot s samoukinitvijo oz. žrtvovanjem. A navkljub slabim odzivom je Twin Peaks: Fire Walk With Me Lynchev najbolj dovršen, čustven in pretresljiv film, ki ne služi zgolj kot dostojno slovo kultni nadaljevanki, ampak tudi kot brutalno iskren prikaz mentalnega padca žrtve zlorabe, ki pred očmi javnosti nosi masko popolnosti, vendar pa se njena notranjost počasi sesuva v prah. Nasploh pa FWWM ujame pravi “twin-peaksovski” duh bolj kot celo sama nadaljevanka s poetičnim simbolizmom, ganljivimi prizori pristne človeške bolečine in trenutki surrealne groze. K mojstrskemu rezultatu prispeva tudi presunljiva igra Sheryl Lee v vlogi Laure Palmer in Raya Wisa kot njenega shizofreničnega očeta Lelanda. Iskren bom; težko je najti bolj čustven, grozljiv in fascinanten izdelek, kot je ravno Twin Peaks: Fire Walk With Me. Gre za prvovrstni labodji spev, ki se osvobodi spon televizijske zabave in postreže s surovo, vendar čudovito zgodbo s pozitivnim sporočilom, da lahko ljubezen premaga še tako močne sile zla. Čista mojstrovina.

Vtis:

Twin Peaks: Fire Walk With Me – IFC Center

Mulholland Drive (2001)

Ko je govora o bolj čudaških predstavnikih sedme umetnosti, ne moremo mimo Davida Lyncha, katerega filma nonšalantno prebijajo meje med fantazijo in resničnostjo, med zavestjo in podzavestjo, med realnimi predstavami in podobami iz sanj, pogosto nočnih mor. In četudi se je občinstvo do leta 2001 navadilo na njegove pogosto nerazumljive in sila provokativne filme, ni bil nihče pripravlje na misteriznost, mračnost in odštekanost nadrealistične epopeje Mulholland Drive, katero je Lynch sprva želel posneti kot serijo v stilu kultnega Twin Peaksa, a mu je zaradi finančnih in drugih razlogov bolj kreativne narave to bilo onemogočeno, zato mu ni preostalo drugega, kot da posname celovečerni fim in vsaj delček svojih idej strne v slabi dve uri in pol trajajočo bizarno serenado dolini sanj, Hollywoodu in njenemu mračnemu ozadju. Zgodbo je temu primerno precej težko obrazložiti; na začetku smo priča avtomobilski nesreči, v kateri skrivnostna ženska (Laura Harring) izgubi spomin in tava po hollywoodskih gričih, dokler ne vdre v hišo mlade in obetavne igralke Betty (Naomi Watts), ki ji želi pomagati pri brisanju luknje v spominu in odkritju njene prave identitete, vendar se njuni zgodbi nenadoma obrneta na glavo in ne njima (še manj pa gledalcu) ni popolnoma jasno, kje je ločnica med surovo resničnostjo in njunima osebnostnima krizama. Ena od odlik Lynchevih filmov je ta, da ti navkljub navidezni zmedenosti in mračnim sekvencam, katere bi lahko prekopirali iz najhujše nočne more, uspejo gledalca prikovati na ekran in ga vzpodbuditi k intenzivnemu iskanju ključev in prefinjeno izpostavljenih sledi, ki bi mu uspele obrazložiti dogajanje. Več kot zgovoren primer tega je Mulholland Drive, ki postreže z vsem, kar Lyncha uvršča med genije sedme umetnosti; do zadnje malenkosti izpiljena vizualna podoba, izvirni simbolizem, nagnjenost k rušenju tradicionalnega pripovedništva, skrbno izbrana srhljiva in hkrati fascinantna glasbena spremljava, psihični in fizični igralski presežki (Wattsova in Harringova nista bili še nikoli prej / potem tako vrhunski) in odprtost dogajanja, ki bi gledalca običajno jezila, tokrat pa ga začara do te mere, da se želi nemudoma vrniti v labirint nočnih mor, problematičnih psihičnih stanj in privlačne misterioznosti. Kaj točno pa Mulholland Drive predstavlja? Mračno odo praznini ameriških sanj? Ironično norčevanje iz tovarne sanj, katero predstavlja Hollywood? Nesramežljivo razgaljanje shizofrenične osebnosti, katero je moč najti v vsakomur izmed nas? Ali pa mogoče nekaj čisto tretjega? Pravzaprav ni važno, če bi film skušali obrazložiti do zadnje podrobnosti, bi ga s tem oropali šarma in privlačne mističnosti, zaradi katere se izdelek upravičeno uvršča med filmske klasike.

Vtis:

Rezultat iskanja slik za mulholland drive 2001

Inland Empire (2006)

Zadnji celovečerec mojstra postmodernega filmskega surrealizma Davida Lyncha je bil od samega začetka mišljen kot popolni eksperiment oz. serija nepovezanih filmskih scen, ki pa so šele kasneje pridobile na (recimo temu) rdeči niti. To sicer v svetu, ki ga ustvarja Lynch, ne pomeni veliko; gre namreč za filmarja, katerega zgodbe že od nekdaj temeljijo na prelivanju sanj in resničnosti, razbijanju linearnosti časa, rušenju klasične naracije in izpostavljanju dekadentne erotičnosti. Tega je ogromno tudi v filmu Inland Empire, ki je njegov daleč najbolj kompleksen in naporen film. Skoraj tri ure trajajoč eksperiment se v prvi tretjini posveča nekakšni zgodbi; odslužena igralka Nikki (Laura Dern) sprejme vlogo v predelavi z nenavadnim prekletstvom zaznamovanega nemškega filma, ki ni bil nikoli dokončan, saj so med produkcijo oba glavna igralca našli umorjena. In če zgodbi še nekako sledimo v prvi uri, se nekje na polovici vsa logika poruši in naenkrat se znajdemo v seriji filmskih portetov iz nočnih mor, psihoanalitičnih tez, barvitega surrealizma ter čudaških, na prvi pogled naključno na kup zmetanih dialogov. A kot sem že nekajkrat poudaril; Lynchevi filmi morebiti delujejo zmedeno in v službi provociranja gledalca, vendar nas njegova izvirna simbolika in prepričljiva refleksija nočnih mor vedno znova fascinirajo do te mere, da mu sledimo na vsakem koraku in Inland Empire pri tem ni nobena izjema. Za goreče oboževalce Lyncha je tako pričujoči film skoraj nujen ogled, za vse ostale pa bo morebiti preveč moreč in naporen, da bi od njega lahko kaj vzeli.

Vtis:

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *