p51961_p_v8_aa

Henry: Portrait of a Serial Killer (1986)

Odnos širše javnosti do serijskih morilcev je bil vedno nekoliko konflikten; po eni strani se nam njihova dejanja zdijo ogabna, sprevržena in vredna obsojanja, po drugi pa se zavoljo lastne morbidne radovednosti radi poglobimo v njihovo težavno psiho z namenom, da bi izluščili odgovor na glavno vprašanje: “Zakaj?” Ta množična fascinacija nad serijskimi morilci je žal prinesla tudi negativne posledice, saj so mnogi klavci postale nekakšne rock zvezde (Ted BundyEd Gein, Charlie Manson) z mitskim statusom. Zato ne preseneča, da so serijski morilci (bodisi resnični ali izmišljeni) postali stalnica tudi v številnih filmih, le redkokdaj pa so bili gledalci deležni tako surovega, nasilnega in morbidnega portreta klavca kot je to moč videti v psihološki srhljivki Henry: Portrait of a Serial Killer režiserja in soscenarista Johna McNaughtona. Film delno temelji na resničnih zločinih serijskega morilca Henryja Lee Lucasa, ki naj bi po lastnih besedah med letoma 1960 in 1983 umoril več kot 600 ljudi in že po nekaj uvodnih kadrih je jasno, zakaj je film ob izidu imel tako hude težave s cenzorji in distribucijo; McNaughtonov film je umazan, surov, okruten in boleče realističen portret enako očarljivega kot brandovsko neotesanega psihopata Henryja (fenomenalni Michael Rooker), ki v družbi nič manj neprištevnega preprodajalca mamil in nekdanjega zaporniškega kolega Otisa (Tom Towles) in njegove sestre Becky (Tracy Arnold) potuje po Ameriki in za seboj pušča trupla moških, žensk in otrok. Posebnost pričujočega filma je v tem, da se pogosto odreče eksplicitnim prizorom nasilja in namesto tega domiselno prikaže zgolj trupla, v ozadju pa je moč slišati srhljive zvoke kričanja žrtev in temačno glasbeno spremljavo. Henry: Portrait of a Serial Killer je tako film, ki ga bolj kot umori zanima naslovni (anti)junak, katerega misli so pogosto zmedene, kontradiktorne in sprevržene, s tem pa McNaughton na subtilen način naslovi najpogostejše “klišeje” o serijskih morilcih; težavni odnosi s starši, tesna povezanost erotike, pornografije in morbidnosti, nezmožnost empatije (Henryja tako ne gane, da sta Otis in Becky v incestnem razmerju) in roganje predstavnikov zakona, ki niso zmožni spraviti Henryja za zapahe. Henry: Portrait of a Serial Killer je nedvomno eden od najboljših filmov o serijskih morilcih, saj nonšalantno razbije mitske predstave o klavcih in jih razgali za to kar so; globoko moteni posamezniki, ki bi se jih morali na smrt bati.
Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *