8

Little Fish (2020)

Little Fish je nelinearna pandemična ljubezenska zgodba z upajočim zaključkom o izgubi spomina in vsega tistega, kar gradi naše male intimne svetove in odnose.

Mladoporočenca Ema (Olivia Cooke) in Jude (Jack O’Connell), skrbna veterinarka in bivši glasbenik, ki se ukvarja s fotografijo, sta vržena v kaotični svet, ki ga je zanju ustvaril scenarist Mattson Tomlin (zgodbo je povzel po kratki zgodbi pisateljice Aje Gabel). To je svet, ki počasi izgublja stik z realnostjo. V njem pa živijo ljudje, vse bolj odmaknjeni in skriti v svoja lastna vesolja, obdani le s tistimi, ki jim zaupajo in jih spustijo blizu, medtem ko svojo moč vse bolj izgubljata empatija in človeška toplina.

V otožnem, a nepričakovano presunljivem filmu režiserja Chada Hartigana prestrašena in jezna množica čaka pred zdravstvenim domom ter obupano zahteva zdravilo proti strašnemu virusu, ki povzroča izgubo spomina. Ampak posledice so še hujše, kot se sprva zdijo. Človeštvo ne izgublja le v spominih shranjene pristne trenutke, temveč tudi kolektivno zavest in medčloveške odnose. Človeštvo izgublja svoj obraz. Veliko je vzporednic, ki bi jih lahko potegnili s časom, v katerem živimo zdaj, a to ni namen filma, ki kljub svoji majhnosti ponudi kar nekaj iztočnic za razmislek in nadaljnji pogovor o apatiji, ki nas obkroža. To pa stori na preprost in nevpadljiv način.

3

Pozornost usmeri na par in njun boj, kako se spopadata z neizbežno usodo. Kar se dogaja, je večje od njiju, a ju dogodki hkrati izolirajo in osamijo. Potisnejo enega k drugemu. Kakšne vrste film je Little Fish, pove že naslov, ki se navezuje na trenutek, ko sta se Ema in Jude zaročila. V trgovini za male živali pred akvarijem, polnim malih ribic, ki podobno kot v ljudje v stanju demence in mentalne odtujenosti plavajo, ne da bi se zavedale zunanjega sveta. Srečne v svoji nevednosti. To je majhen in prikupen film, po naravi sicer pretežno otožen, ampak takšne vrste, ki se zlahka izogne množici, pa čeprav bi si zaslužil veliko večji krog gledalcev. To je eden tistih filmov, ki odmevajo v srcu še leta po ogledu in kličejo k vnovičnemu ogledu.

5

Režiser Chad Hartigan je ustvaril efektivno atmosfero nejasne paranoje, ki obkroža nevidni teror, pa tudi vsem dobro poznan občutek, da so se ljudje na nekatere vidike tega že prilagodili kot na novo normalno. Kdorkoli na katerem koli javnem mestu lahko po novem izgubi zavest o tem, kje se nahaja, in se izgubi v strahu. Vsak delavec, ki opravlja svoje delo, lahko v trenutku pozabi, kaj počne in zakaj je tam. In vsakič, ko ljubljena oseba v pogovoru pozabi nekaj malenkostnega, postane ta oseba zbegana in nenavadno obrambna, celo agresivna, tisti okoli njih pa beležijo spodrsljaje, kot da si zapisujejo rezultat. Za večino ljudi je le vprašanje časa, kdaj bodo pozabili prav vse, v filmu pa je Jude tisti, ki naposled naredi preveč napak, da bi jih Ema lahko prezrla.

Zaradi pristnih igralskih predstav film deluje. Ne potrebuje ničesar drugega, saj je svet okoli glavnih likov pravzaprav edini resnično otipljiv svet, ustvarjen preko skupnih doživetij. Kar se dogaja, je veliko večje od njiju, toda grozeča histerija ju neizogibno skrči na le tisti delček pred njima. In še od tam se njun obstoj zmanjšuje, saj njegov spomin vse hitreje bledi, ona pa se vse manj trudi, da bi zapolnila vedno večje vrzeli v spominu.

1

Ampak kot vsaka velika ljubezen se tudi ta izpeta ljubezen v filmu Little Fish ne dotika zgolj njune zgodbe. Kaj pravzaprav rešujeta? So njuna skupna doživetja res edino, kar ljubita eden pri drugemu? Vsi ti občutki priplavajo na površje v presunljivem zaključku, ki je hkrati pomembno sporočilo filma: čeprav Ema in Jude ves čas rešujeta preteklosti, je najboljše šele pred njima.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *