titane-movie-review-2021

Titane (2021)

Francoska režiserka Julia Ducournau je leta 2016 pretresla gledalce z brutalno kanibalsko dramo Raw in zgovorno (in nazorno) dokazala, da gre za filmarko, s katero ni šale. Film je spretno posvojil elemente francoskega t.i. ekstremnega vala, med katerega uvrščamo tudi klasike kot so High Tension, The Martyrs in Inside, hkrati pa jih nadgradil s svežimi, inovativnimi prijemi ter skoraj poetičnim občutkom za stopnjevanje napetosti, groze in gnusa. Po skoraj petih letih se režiserka vrača na velika platna z novim celovečercem, telesno grozljivko Titane, ki predstavlja nov veliki korak v evoluciji filmske ekstremnosti; v ospredju te čudaške in groteskne zgodbe je čudaška Alexia, ki kot otrok doživi hudo prometno nesrečo in ji zaradi težkih poškodb v lobanjo vsadijo ploščo iz titana, zaradi katerega začne čutiti nepojasnjeno spolno privlačnost do avtomobilov. V dobi odraslosti Alexia vodi dvojno življenje; kot erotična plesalka na avtomobilskih sejmih in kot serijska morilka, ki za seboj pušča trupla mnogih nedolžnih moških in žensk. Ko se ji eden od umorov ponesreči in nepričakovano zanosi, se dekle požene v beg in prevzame identiteto dolgo pogrešanega sina gasilca Vincenta, s tem pa je prisiljena zakriti ne zgolj svoj spol, ampak tudi vse večji nosečniški trebuh. Titane bodo mnogi gledalci površno označili za bolno fantazijo o ženski, ki zanosi z avtomobilom, vendar temu še zdaleč ni tako; Ducurnaujeva ni naivna in plehka filmarka in točno ve, kaj počne. Pod površjem je namreč film moč pojasniti kot subtilno kritiko obsedenosti z materializmom (Alexin fetiš na avtomobile je simbolična krinka za njeno potlačeno travmo in seksualno nepotešenost) ter mačističnega patriarhata, kjer je ženska upoštevana zgolj kot privesek moškega ali pa s spremenjenim spolom, kot to stori Alexia. Režiserka s stilsko dovršenostjo, skrbno (in ironično) izbiro glasbe, počasnim tempom in postopnim razvojem zgodbe gledalca resda spravi v nelagodje, ampak ga hkrati dovolj motivira, da ostane prikovan na platno, še zgolj zaradi tega, ker hoče videti, kakšne nore domislice bo deležen v naslednjem kadru. Nad vsemi temi elementi pa kakopak bedi fenomenalna igra debitantke Agathe Rousselle, ki je na dobri poti, da postane novo francosko igralsko odkritje. Titane je drzna in radikalna tragedija, ki morebiti ne bo vsakomor pogodu, toda njenega umetniškega naboja in sporočilnosti ni moč preslišati.

Titane - Recensione

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *